Ko me je moja Camino family spraševala, kaj je prva stvar, ki jo bom naredila, ko pridem domov, sem nekje v ozadju misli vedela, da bo to Klobuk. Da bom tisti prvi četrtek, ko bom spet doma, šla objet sonce na moj kucl in da bom na njegovem robu, kjer je tista polička, ki je kot nalašč za sedet, znova prebrala pesem Neže Maurer Nisem še ciganka. Prvi četrtek nisem sedela na mojem kuclu. Namesto tega sem v postelji … Nadaljuj
Ko danes sedim na travi pred albergom in gledam v teh petdeset odtenkov zelene, ki se razprostirajo pred mano, si želim, da bi lahko še malo ostala tu. V Španiji, na Caminu, ujeta v rutino hoje, masaže nog in rednega spanca. Kljub temu, da sem bila vedno bolj nočna ptica, mi pravzaprav ta ritem, ko sem v postelji že pred 9. uro in vsako jutro ujamem trenutek, ko se rodi dan, presenetljivo dobro ustreza. Malo manj bom sicer pogrešala … Nadaljuj
Ker se dopust počasi, a nezadržno bliža h koncu, Burgos pa tudi že skoraj vidim v daljavi, sem včeraj naredila revizijo nahrbtnika. Ugotovila sem, da letos nisem potrebovala nobenega obliža za žulje in niti enkrat še nisem oblekla pelerine. Da vsaj vseh krem za podplate, boleče sklepe in mišice ne bi zastonj nosila s seboj, sem se včeraj odločila, da bom svojim nogam privoščila obsežno in hvaležno masažo, ker me tako pridno prenašajo naokrog že skoraj 300km. Tako sem se … Nadaljuj
Ne spomnim se kdaj točno sem tako močno vzljubila hojo. S tem ne mislim na tisto vsakdanjo hojo – ob sprehajanju psov, popoldne s prijateljico namesto čaja ali do bližnje trgovine – tista mi je na trenutke celo odveč in jo brez pretirano slabe vesti prepogosto nadomestim z avtom. V mislih imam tisto drugo hojo. Čez drn in strn. V smeri sonca. Dan za dnem. Da mi je hoja všeč mi je bilo jasno že zgodaj. Spomnim se, da sem … Nadaljuj
Camino ima neko svojo rutino. V spalki in postelji si že veliko prej, preden zaide sonce in ‘rise and shine’ rek dobi tukaj povsem nove dimenzije. Ko je cimra na današnjem pogradu začela že ob 3h zjutraj pakirati in v šumeče vrečke zlagati opremo (pri čemer sem zaradi majanja pograda skoraj dobila občutek, da bomo vsak čas izpluli iz pristanišča), sem si naredila mental note, da moram po Caminu obiskati zobarja. Vso to stiskanje in škripanje z zobmi zihr … Nadaljuj
Skoraj vsak dan, ko je tuš edino o čemer še lahko razmišljam in s hvaležnostjo odštevam zadnje korake do cilja, se na poti pojavi starejši španski stric. Najprej odobravajoče prikima in nekaj zamrmra o Santiagu in nato vpraša, če govorim špansko. Ne glede na odgovor (ki je ponavadi v razponu med ‘ne’ in ‘en mejčkn’), stric odgovor očitno vedno razume kot ‘seveda, doktorirala sem iz španske književnosti in v prostem času pišem članke o ustrezni rabi španskega rodilnika’. Le zakaj … Nadaljuj
Ko sem bila mlajša sem bila vedno navdušena, ko sem na TV lahko spremljala Igre brez meja. Domišljija tistih, ki so si vedno znova izmišljevali kar najbolj nenavadne teke preko različnih ovir, je bila neprecenljiva. Ko je Denis Pettiaux v francoščini izrekel svoj znameniti “Attention… trois, deux, un…[žvižg]” me je dobesedno prilepilo na ekran. Camino je precej podoben igram brez meja. Ena bolj zabavnih je npr. tista, kako z razbolelimi podplati po ozkih kovinskih prečkah čimbolj očarljivo splezati na … Nadaljuj
Whoa. Čisto sama sem odkrila odlično (in zgolj delno akrobatsko) vajo za raztezanje zadnjih mečnih mišic. 😁 Med hojo po strmem klancu (čim bolj strm – temboljše) se nasloniš na palice in se poskušaš s telesom kar najbolj približat k tlom, pri čemer morajo pete ves čas ostat na tleh. Topshit. 😎 No, ja. Hm. Če s tem pravzaprav ničesar ne raztezam, ampak zgolj ustvarjam odlične pogoje za zlomljen nos (če bi katera od palic popustila) naj prosim vseeno … Nadaljuj
Wiii, našla sem odprto trgovino in sedaj imam na kamniti klopci svojevrsten velikonočni zajtrk. Japke s pistacijami. 😁 Vmes pa name ne pada zgolj droben španski dežek, ampak sem se očitno usedla direkt pod golobji wc. Prav slišim jih, kako pobirajo stave in me potem poskušajo v preletu naciljat. Bolje da grem, preden bom v naslednjem vodnjaku spet na roke prala edino toplo majico z dolgimi rokavi. 🙈
Ko sem pristala v Španiji se je z dna duše na plano prebil nekakšen stokajoč zvok, ki sem ga sprva dojela dokaj romantično in pripisala hvaležnosti ob dotiku španske zemlje, ki mi je že toliko dala in me marsičesa naučila. Med vožnjo z avtobusom sem nato nenehno požirala cmok, ki je grozil s poplavo solz, ko sem skozi okno ganjeno opazovala poti ob cesti, ki so se vile v neskončnost. Ko me je po slabih 24h tranzita na začasnem … Nadaljuj
Nisem tiste sorte, ki bi oboževala pakiranje. Ponavadi v zadnjem hipu zmečem na kup stvari in upam, da sem zajela najnujnejše, to je pa ponavadi bančna kartica, polnilec za telefon in vsaj ene sveže spodnje hlačke. Ampak Camino pakiranje – whoa, that is an entirely different beast. Od tega, da je treba vsak dan narest novo revidirano različico seznama za pakiranje, do tega, da pakiranja skoraj ni mogoče izvesti brez laboratorijsko precizne tehtnice. Trenutno se počutim kot najbolj … Nadaljuj
Joj, ne morem verjet v kaj sem se spet spravila. Spet bom en mesec spala v spalni vreči, se tuširala v kopalnicah, kjer se ti plastična zavesa (s kulturami, ki so jih razvite civilizacija nazadnje iztrebile že v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja) vsako popoldne prilepi na rit, podnevi me bo pral dež, ponoči me bodo grizle bolhe in celo poletje bom imela poflajštrane prste v japonkah, da se ne bo vidl, da sem nekje na sred poti izgubila kak noht … Nadaljuj