Ker se dopust počasi, a nezadržno bliža h koncu, Burgos pa tudi že skoraj vidim v daljavi, sem včeraj naredila revizijo nahrbtnika. Ugotovila sem, da letos nisem potrebovala nobenega obliža za žulje in niti enkrat še nisem oblekla pelerine.

Da vsaj vseh krem za podplate, boleče sklepe in mišice ne bi zastonj nosila s seboj, sem se včeraj odločila, da bom svojim nogam privoščila obsežno in hvaležno masažo, ker me tako pridno prenašajo naokrog že skoraj 300km.

Tako sem se po tuširanju in popoldanskem sprehodu usedla na zaplato deteljic in marjetic in pričela v noge vtirati strupeno modro Ice Power kremo, ki sem jo dobila kot darilo za novo leto; ravno za tak primer, če me slučajno spet zagrabi Camino virus.

Kaj hitro sem ugotovila, da je nekaj hudo narobe. Na levi strani zadaj, nekje pod kolenom, sem zatipala ogromno bulo. Šit. Pa ravno letos, ko sem se odločila, da moram v življenje vnesti enčink več nepredvidljivosti in sem odšla v Španijo brez Coris zavarovanja. Murphy. Zadevo sem natančno pretipala in si jo nato ogledala še v stoje. V določenih položajih je bila bula še precej bolj izrazita. Nekoliko je bolela, vendar ne pretirano. Poskušala sem primerjati nogo še z desno in najprej zgroženo zatipala bulo tudi tam. Potrebovala sem kar 5 minut, da sem ugotovila, da so to pravzaprav moje mišice.

V duhu praznjenja nahrbtnika sem nato zvečer deklici z Nove Zelandije, ki so jo mučili krči, predala skoraj celotno zalogo magnezija, gospe iz Kanade, ki so jo pogrizle bolhe in je izgledala kot da bi jo napadla kakšna mesojeda tropska bolezen, pa danes podarila ostanke homeopatske kreme (ki glede na izkušnje, pozdravi prav vse, od najmanjših prask do začetkov gangrene).

Danes spim v Grañónu. Majhna, zaspana vasica, ki jo vzljubiš že takoj ob prihodu, saj te koj na začetku pozdravi majhen park s klopcami in ogromnim, cvetočim divjim kostanjem. Kot tistim, ki je v času mojega otroštva rasel v Luciji pred banko.

V Grañónu je en od donativo albergov v cerkvenem stolpu. Pred enajstimi leti sem prespala v njem in namesto v posteljah smo se stiskali na tleh na tankih blazinah, kot so bile tiste v šolskih telovadnicah v devetdesetih. No, tudi v stanju so bile takšnem, kot da so to te iste blazine, ki so bile v šolskih telovadnicah v devetdesetih. 🙂 Vseeno je bil to en mojih ljubših albergov na Caminu. Ne zaradi njegovih nočitvenih zmogljivosti, ampak ker smo takrat vsi peregrini skupaj skuhali večerjo in jo nato pojedli za skupno mizo. Letos sem se vseeno odločila, da bom dala udobni postelji prednost pred morebitno skupno večerjo. Ne zato, ker je bolj komot, ampak ker je to en tistih spominov, za katere nočem, da ga povozi neka nova izkušnja.

Na tem Caminu sem za veliko stvari hvaležna. Med drugim tudi za vsa sporočila in mejle, ki mi jih nekateri pošiljate. V enem res ganljivem od včeraj je prijateljica med drugim zapisala, da sem sonček z železno voljo in optimizmom, pozitivizmom v krvi. Pa še srce naj bi imela polno ljubezni.

Ah, ko bi ga vsaj prebrala nekje med polji na samem in ne v vaški gostilni v času kosila. Ki je bila zaradi praznika še posebej polna. Niti do konca mejla se še nisem prebila, ko mi je en od domačinov s svoje mize prinesel cel komplet servetk, da bi si končno lahko pošteno obrisala lica. Ne vem točno kaj mi je (medtem ko se je nekoliko muzal) še rekel, ampak najbrž je bilo kej v smislu, da sem lahko hvaležna tudi za to, da za pit nisem naročila kokakole. V tem primeru bi servetke najbrž potrebovala ne zgolj za lica, ampak tudi za vse mehurčke, ki bi jih med branjem pocmerala skoz nos.