Ko sem bila mlajša sem bila vedno navdušena, ko sem na TV lahko spremljala Igre brez meja. Domišljija tistih, ki so si vedno znova izmišljevali kar najbolj nenavadne teke preko različnih ovir, je bila neprecenljiva. Ko je Denis Pettiaux v francoščini izrekel svoj znameniti “Attention… trois, deux, un…[žvižg]” me je dobesedno prilepilo na ekran.
Camino je precej podoben igram brez meja. Ena bolj zabavnih je npr. tista, kako z razbolelimi podplati po ozkih kovinskih prečkah čimbolj očarljivo splezati na zgornji pograd. Ali kako se sleči, stuširati, obrisati in obleči pod miniaturnim tušem higiensko vprašljivih standardov. Pri čemer dobiš dodatne točke, če to storiš (1) ne da bi se naslonil na steno (kar je glede na velikost tušev literally mission impossible), (2) ne da bi polovico hlačnice konkretno namočil v luži vode, ki po tuširanju kar noče odteči ali (3) ne da bi vrsta ljudi, ki čaka na isti tuš zvenela kot skupina nestrpnih marogastih surikat. Če se bom še dolgo primorana tuširat pod camino tuši bo moja gibčnost napredovala do takšne stopnje, da bom sposobna oba gleženja pospravit na ramena hitreje kot bi reku keks in odkorakat mimo marogastih surikat zgolj z uporabo štirih prstov.
Moja najljubša igra je običajno tista, kako se po počitku na tleh (kjer na voljo ni nobene klopce) kar najbolj nevpadljivo dvigniti s tal. Včasih se tega lotim brez predhodno izoblikovane taktike in potem pogosto obtičim v neuglednem čepečem položaju, v katerem verjetno izgledam kakor da bom pravkar iz sebe iztisnila čeber žabjih mladic. No, tudi takrat, ko to storim na bolj eleganten način, je moj dvig še vedno bolj na nivoju gracioznosti pravkar skotene žirafe.
Ena od disciplin pa gotovo ni ta, kdo najhitreje pride na cilj. Hitrost na Caminu pravzaprav ni pomembna. Tukaj si namreč vse točke pridobil že s tem, da si se na pot sploh odpravil. Ko se zato včasih med zadnjimi približujem albergu, vsaj ni treba, da bi me skrbelo, da me bo kdo slučajno razglasil za najslabšo tistega dne. Sploh ne kdo od tistih, ki zaradi domnevno bolečega gležnja tisti dan ni hodil, ampak ga je pripeljal taksi. Na Caminu te namreč vedno, ne glede na to a si prvi, zadnji ali katerikoli vmes, na cilju pričakajo zgolj široki nasmehi in prijazne besede. No, pa seveda tudi pogradi, miniaturni poldelujoči tuši in igre brez meja.
