Camino ima neko svojo rutino. V spalki in postelji si že veliko prej, preden zaide sonce in ‘rise and shine’ rek dobi tukaj povsem nove dimenzije.

Ko je cimra na današnjem pogradu začela že ob 3h zjutraj pakirati in v šumeče vrečke zlagati opremo (pri čemer sem zaradi majanja pograda skoraj dobila občutek, da bomo vsak čas izpluli iz pristanišča), sem si naredila mental note, da moram po Caminu obiskati zobarja. Vso to stiskanje in škripanje z zobmi zihr ni šlo mimo brez posledic.

Ko je po tričetrt ure vendarle odšla in mi s tem poklonila še dve uri nemotenega spanca, sem si – tik preden sem ugasnila – sama pri sebi rekla, da je sreča v nesreči vsaj to, da je glede na njen tempo ne bom nikoli ujela, tako da ni skrbi, da bi se zgodba znova ponovila naslednjo noč.

Tudi zato sem bila toliko bolj presenečena, ko sem jo po prvi urci hoje, še preden je vzšlo sonce, znova srečala v prvem baru. Ko sem ji napol v smehu povedala, da bi pričakovala, da bo do sedaj že vsaj v naslednjem (12 km oddaljenem) kraju, če že ne kar v Santiagu, mi je skrušeno povedala, da je sicer res bila na poti v sosednji kraj in da ji je šlo krasno… vse dokler je modroutripajoča policijska patrulja ni razsvetlila, da že 10 km hodi v napačno smer. Vsaj tako prijazni so bili, da so jo odpeljali nazaj na izhodišče.

Ko sem malo pred poldnevom prispela do današnjega alberga in mi je hospitalera povedala, da je v sobi že ena utrujena deklica, ki trenutno spi, mi ni bilo treba dvakrat ugibat, kdo je. Po tem, ko sem se stuširala in izbrala najbolj oddaljen pograd, sem šla do prve pohodniške trgovine, da bi si kupila čepke za ušesa.

Namesto teh sem iz trgovine odšla s čelno lučko. Tega, da me ob treh zjutraj spet ne bi prebudilo šumenje vrečk morda res ne morem preprečiti, lahko pa preprečim vsaj to, da ne bo šele policijska patrulja tista, ki bo deklici naslednjo noč končno razsvetlila pravo smer. 🔦