Ko me je moja Camino family spraševala, kaj je prva stvar, ki jo bom naredila, ko pridem domov, sem nekje v ozadju misli vedela, da bo to Klobuk. Da bom tisti prvi četrtek, ko bom spet doma, šla objet sonce na moj kucl in da bom na njegovem robu, kjer je tista polička, ki je kot nalašč za sedet, znova prebrala pesem Neže Maurer Nisem še ciganka.

Prvi četrtek nisem sedela na mojem kuclu. Namesto tega sem v postelji uničevala robček za robčkom in zraven tako močno kašljala, da sem v nekem trenutku za vsak slučaj poguglala, kako pravzaprav izgledajo pljuča v živo, če bi jih slučajno po kakšni epizodi kašlja morala postrgat dol z jogija.

Zato sem bila res vesela, ker sem se danes popoldne, na drugi četrtek, počutila že dovolj dobro, da me je ob prvih sončnih žarkih dobesedno katapultiralo v pohodne čevlje. Današnji vzpon na Klobuk – let me rephrase that – današnji sprehod na Klobuk, je bil z novopridobljeno kondicijo presenetljivo na izi. V nekem trenutku mi je bilo celo nerodno, da sem Klobuk sploh kadarkoli uvrstila med “hribe”. Pa vendar je bilo neskončno fajn. Že med prvimi koraki me je objel tisti domač in poznan vonj gozda, zaradi katerega sem prvič po Španiji dobila občutek, da sem pa sedaj zares končno doma.

Preden sem odšla na camino se je na Klobuk komaj dobro priplazila pomlad in pričakovala sem, da bo gozd po mesecu dni že precej bolj zelen. Ampak holyshit! Tudi približno nisem pričakovala takšne (!) spremembe. Ne samo da je gozd precej bolj zelen, zelena je praktično dominirala kamorkoli si pogledal. In o tisti polički na vrhu Klobuka sem lahko samo sanjala. Tudi če bi se želela usesti na od dežja razmočena tla, je ob vsej tej travi in detelji, ki se je razbohotila na vrhu Klobuka, ne bi nikoli zares našla. In koliko življenja je bilo v njej! Povsod je cvrčalo od žuželk, mušic, kobilic in nekje v smeri sonca je prav zadovoljno regljala celo žaba.

Da pa vseskupaj le ne bi bilo preveč romantično, je poskrbel kar moj ljubi kucl, ki mi je med spustom zameril, ker sem ga nežno dražila s tem, da ga bom prekrstila v Klobuček, zato mi je v sekundi nepozornosti pod noge podstavil korenino in me potem dobesedno sploščil v strastni objem dobrodošlice. Začinjen z obilico blata in nagnitega listja. Še kar srečna sem bila, da po tem bližnjem srečanju s tlemi nisem srečala več nobenega sprehajalca, saj sem izgledala kot najbolj razbojniška Ronja z Brda. Ki se je sredi gozda zravsala z medvedom. In zmagala.

Nekoliko manj sem bila srečna v trenutku, ko sem si doma pod tušem ogledovala koleno in petdeset odtenkov vijolične, ki se je rojevalo na njem. Sploh ker sem se ob tem spomnila, da me v kratkem čaka pregled pri ginekologu. In kot da ni dovolj nerodno že to, da pregled poteka v tistem krasnem položaju, v katerem na praznično mizo ameriške gospodinje praviloma položijo nadevane purane, se bom sedaj morala ukvarjati še s tem, da bodo med pregledom moja kolena popraskana in razbita kot kolena kakšne navihane šestletnice. Če k temu prištejemo še to, da je na caminu od desetih, preživelo le šest mojih nohtov, mi po pregledu verjetno ne uide zamišljeno trepljanje po roki, sočuten pogovor in brošura ali dve o prijavi nasilja v družini. 🙈 Oh well… home sweet home. 💚

🌷 Še nisem ciganka (Neža Maurer)

Še nisem ciganka.
Še nisem odšla,
da se ne bi nikoli več vrnila.
Trepalnice mojega otroka
mi kot drevored visokih topolov
kažejo pot domov.

Pa bi bila slast
sesti v rjavi prah,
zagrebsti vanj noge,
da porjavijo nohti in prsti.
Z umazano roko si nategniti
štrenaste lase,
brezbrižno zamazati, pomečkati
in strgati krilo
in obzirnost
in vse dolžnosti
in vsa pravila
in vse načrte.

Bila bi slast
ždeti rjava in zamazana
na rjavi, težki zemlji
in jokati:
dolgo,
s počivanjem in oddihanjem,
izjokati vso žalost,
vse solze,
in z njimi napolniti reko,
da odnese iz duše vse pomrle upe,
sanje, hrepenenja, hotenja,
da odnese vse mrtvo, razpadajoče
in odloži pregneteno neznanokje
kot rodovitno blato,
v katerem lahko vzklije
vsaj eno seme trpotca.
Izjokati,
in oditi:
brez vrnitve, brez želje po njej,
grda, povaljana in raztrgana
in kalna kot voda,
ki teče, kamor mora.
Ne bežati pred čim,
ne hiteti za čim –
samo hoditi po svetu,
da se dopolni življenje.

A zdaj še nisem ciganka.
Trepalnice mojega otroka še utripajo
kot veje topolov, ko dahne veter.
Zato sem tu.
In neki hiši še vedno pravim: dom.