Ko sem pristala v Španiji se je z dna duše na plano prebil nekakšen stokajoč zvok, ki sem ga sprva dojela dokaj romantično in pripisala hvaležnosti ob dotiku španske zemlje, ki mi je že toliko dala in me marsičesa naučila. Med vožnjo z avtobusom sem nato nenehno požirala cmok, ki je grozil s poplavo solz, ko sem skozi okno ganjeno opazovala poti ob cesti, ki so se vile v neskončnost.

Ko me je po slabih 24h tranzita na začasnem cilju pričakala nevihta in sem znova zaslišala ta stokajoči zvok, tokrat bolj glasno in odločno, sem ugotovila, da to pravzaprav ni stok ganjenosti in radosti, temveč bolj zatiran krik obupa in zadrževanja solz ob spoznanju, da sem spet pristala v Španiji… in to ne za to, da bi testirala kateri churrosi s čokolado so najboljši.

Naslednji dan sem k sreči ugotovila, da še vedno obožujem Camino, samo letališč, tranzita in večjih mest na Caminu ne maram. Čim me je namreč taksi odložil sredi z vijolicami posutih Pirenejev, so stokajoči zvoki nenadoma izginili in takoj sem se počutila izjemno krasno in kot da nikoli ne bi odšla. Redkokateri kraji ti dajo občutek, da si ‘right at home where you belong’ – in ravno zaradi tega so toliko bolj dragoceni in meni tako ljubi.

Sreča je trajala vse do trenutka, ko mi je na strmem klancu, po katerem je tekla hudourniška voda, seveda zdrsnilo in sem z rito pristala v mešanici blata in gnojnice. To niti ne bi bilo tako dramatično, če ne bi potem z rito polno vode morala odhlačati vse do naslednjega puebla (6km!), kjer sem hlače na roke oprala v vaškem vodnjaku in jih nato skušala ‘posušiti’ razprte na prvi klopci. Ker so to pač moje edine pohodne hlače, ki jih trogam s sabo. In kot da se ne bi že itak počutila kot en kupček nesreče, me je v pižami sedečo na klopci zelo hitro posvojil še vaški pasji brezdomček. Za katerega sem zihr, da mi je med čohajočim godrnjanjem skušal dopovedat, v katerem brlogu lahko tisti dan prespiva. Če bom predhodno seveda kej ukrenila za to, da ne bom cel brlog posmradila z vonjem po kravah.

Danes je tretji dan in počasi že čutim razbolele mišice. No, če temu, da noge vlečem okrog kot dva bloka betona, sploh lahko rečem nekaj tako milega, kot so ‘razbolele’ mišice. Prejle sem sicer na in ob klopci v parku skušala ‘izvesti’ nekaj razteznih vaj, ampak v resnici nisem bila prepričana ali raztegujem mišice ali sem zgolj korak stran od tega, da si izpahnem levi kolk. Ta občutek je seveda nehote potrdil še drobni krik mimoidoče Japonke, ki je (nič hudega sluteča) zgolj skušala posneti še sto devetinsedemdeseto fotografijo parka. Za naslednji Camino bi morda morala (preden me glede na vonj in akrobatske poskuse posvoji kakšna cirkuška družina) pred odhodom investirati vsaj v kak pogovor s fizioterapevtom, če že ne raje kar 24/7 fizio-asistenco.:)

Btw. črka V se po špansko izgovori B. Kdo prvi ugane, kako me vsi Španci kličejo?;)