Ne spomnim se kdaj točno sem tako močno vzljubila hojo. S tem ne mislim na tisto vsakdanjo hojo – ob sprehajanju psov, popoldne s prijateljico namesto čaja ali do bližnje trgovine – tista mi je na trenutke celo odveč in jo brez pretirano slabe vesti prepogosto nadomestim z avtom. V mislih imam tisto drugo hojo. Čez drn in strn. V smeri sonca. Dan za dnem.

Da mi je hoja všeč mi je bilo jasno že zgodaj. Spomnim se, da sem nekoč pri tabornikih, ko sem zaradi predhodnice dobila en prosti dan, tega (namesto leže v senci, kot večina najstnikov) porabila za to, da sem zjutraj oprtala nahrbtnik in šla peš iz Solčave preko Logarske doline do slapu Rinka. In nato še nazaj.

Da sem zaradi hoje bolj srečna sem spoznala takrat, ko sem se po uri nordijske hoje z Andrejo, še več ur smejala.

Ker sem zaradi hoje lažje študirala sem se vsak večer iz knjižnice pri Zmajskem mostu (z več kilogrami knjig na hrbtu), odpravila peš do Šentvida, kjer sem takrat živela. In da mi je tista ura ob Celovški cesti hitreje minila, vmes brala leposlovje, za katerega mi je med študijem sicer prepogosto zmanjkalo časa.

Za prvo pravo dolgo hojo se moram pravzaprav zahvaliti svojemu prokrastiniranju in lenobi. 🙂 Ker se mi proti koncu študija ni dalo pisati diplomske naloge, sem cele dneve preživela raje ob branju knjig in ob nabiranju idej, na kater kucl bom poskušala zlest naslednjo soboto. Tako sem nekega septembrskega dne, na strani hribi.net našla zapis ‘neke Staše’😉, da gredo v kratkem peš z Goričkega v Piran. Tam sem prvič slišala za Camino. In slaba dva tedna po tem, ko sem diplomirala, sem že stala pod Pireneji in prehodila prvih 1000 km. Na drugi Camino sem šla leto dni po magisteriju in na tretjem sem sedaj.

In ko takole ležim na tleh v parku, pod krošnjemi dreves in v zraku razgibavam gležnje, razmišljam o hoji in zakaj jo imam tako rada. In ugotavljam, da pravzaprav ni hoja tista, ki jo imam tako rada (s čimer se nenadoma zelo glasno strinjajo tudi moji gležnji, kolena pa nekoliko tišje prikimavajo). Vsaj ne neposredno.

Kar imam pri hoji rada je neskončna svoboda, ki pride vzporedno z njo. Mir pred svetom in pred sabo. Čas, ko lahko ure in ure poslušam zgolj ritem svojih korakov. Včasih v obliki šumenja listja, drugič hrustanja pomrzle trave ali peska, cmokljanje blata, zamolklost asfalta. Dnevi, ko lahko cel dan opazujem rastline in živali ob poti. Za večino poznam imena, za druge si imena enostavno izmislim. Čas, ko zjutraj lahko objamem sonce preden on mene.

Kdaj sicer ima človek čas in priložnost čisto vsako popoldne brez obveznosti in skrbi presedet v parku ali na trgu. Kar na tleh. Ne da bi se obremenjeval s tem, da bo umazal edine popoldanske hlače. Opazovat hitrost reke ali utrip mesta. Smeh ljudi. Hojo peregrinov. Charleston ples pred katedralo.

Kdaj sicer so najboljši glavnik kar prsti rok in si si potem tak, točno tak – ‘skuštrano razčesan’ – povsem všeč. In vse tisto, kar so sicer pomanjkljivosti, to nehajo bit in nimajo več imena. So samo ti.

Kdaj je življenje tako enostavno, da počneš samo tisto, kar res šteje. Ko sam sebi nehaš najedat, ampak samo si. Sam s sabo. Pomirjen s sabo. Zadovoljen s sabo. Ko ti noben škratek na ramenu ne teži, da to ni dovolj dobro in tisto ni povsem v redu. Ko te ne gloda, da stvari nisi naredil najbolje, da bi se lahko bolj potrudil, bolj stisnil. Ko je vse prav in na svojem mestu (čeprav gležnji spet odkimavajo, ker so našli en kup koščic, za katere ne vedo kam točno spadajo in kam jih nazaj montirat).

No, zame je ta čas hoja. Tista neskončna hoja v ritmu, ki ga določa moje srce.

Sej tudi sicer so trenutki in dnevi, ko vse to je. Seveda so. Samo nikoli tako konsistentno, vztrajno in vseobsegajoče kot po dnevih in tednih hoje.

Camino, ta moj mali svet, v katerem postane in ostane vse v redu. In predvsem, v katerem sem jaz v redu.

Zadnjič me je za trenutek zaskrbelo, ker ta blog ni več isti, kot je bil pred dvemi leti. Pa mi je nekdo omenil, da je tudi tako v redu. Da tudi jaz več nisem ista, kot sem bila pred dvemi leti.