Nisem tiste sorte, ki bi oboževala pakiranje. Ponavadi v zadnjem hipu zmečem na kup stvari in upam, da sem zajela najnujnejše, to je pa ponavadi bančna kartica, polnilec za telefon in vsaj ene sveže spodnje hlačke. Ampak Camino pakiranje – whoa, that is an entirely different beast. Od tega, da je treba vsak dan narest novo revidirano različico seznama za pakiranje, do tega, da pakiranja skoraj ni mogoče izvesti brez laboratorijsko precizne tehtnice.
Trenutno se počutim kot najbolj hardcore diler, ko srepim v kuhinjsko tehtnico in gledam, ali se bo cifra za trekking štunfe ustavila pri 46 ali 47g. Da o tem, da imam na kuhalni plošči zložene vse svoje hlačke, prelepljene s post-it listki koliko tehtajo katere, niti ne omenjam. Zdele bi verjetno težko kogarkoli prepričala, da so stvari, ki jih kdaj skuham ali spečem užitne, in da seznami, ki se valjajo po kuhinji, niso moji skrivni recepti za božične piškote. Prisežem, da je tisti eksotični priokus, ki je vsem tako všeč, dejansko kardamom zmešan z vanilijo in ne 718g teva sandalov.
Na tej točki tudi približno ne vem, kako mi je kadarkoli uspelo spakirati nahrbtnik, ki je bil lažji od 10kg in zdi se mi, da se že bližam točki, ko se bom v kotu sobe zvila v položaj zarodka in se nato s preciznostjo državnega revizorja znova lotila seznama za pakiranje in tuhtala, koliko gramov pridobim, če zobno pasto iz originalne embalaže raje iztisnem v prozorno kuhinjsko vrečko in ali res potrebujem obe šipci na očalih – levo bi morda lahko žrtvovala, ker na tisto oko vidim bolje… 🧐
Glede na to, da z več delov Camina poročajo o obilnih pošiljkah snega in da so FB skupine preplavile fotografije premraženih pelerinarjev, ki se prebijajo skozi do kolen visoko plundro, ni dvakrat za reč, da ne bom na drugi strani spodnjega lista naredila še seznam kaj vse bi lahko spakirala, če bi namesto na Camino odšla raje nekam na špansko plažo pit limonado iz kozarcev s pisanimi dežnički. Whoa, that reminds me, na seznam sem pozabila dodati še brisačo za kopalnico! Huh, ne bi bila rada v koži tistih, ki bi bili priča kriku (ob katerem bi še visoki-C opernih pevk zvenel bolj kot prebavne motnje globokomorskega kita), ko bi po celodnevnem prečkanju Pirenejev ugotovila, da ne morem pod tuš. 🙃
A se slučajno opazi, da počasi že odštevam dneve? 🙈 Samo še nekaj jih je, wiiii. 💛
