Življenjski Camino je bistveno težji od tistega v Španiji. Tam vsaj veš, v katero smer moraš iti. Rumene puščice te ves čas spremljajo ob poti, najdeš jih na vsakem križišču, ovinku, hiši ali znaku. Še ko hodiš preko mostu in ne moreš nikamor drugam kot naravnost, so narisane puščice, da ti povedo, da moraš še vedno iti naprej preko mostu. Na Caminu veš, da vse, kar moreš narediti je to, da zjutraj vstaneš, obuješ čevlje, naložiš nahrbtnik na rame … Nadaljuj
2000 kilometrov dolg roadtrip samo za to, da smo videli eno njivo cvetočega plevela Ena redkih reči, pri katerih ne potrebujem praktično nobenega prepričevanja ali premišljevanja, so roadtripi. Tako da sem bila takoj za, ko se je začelo razpravljati, da bi šli pogledat Castelluccio in cvetoča polja okrog njega. Castelluccio je najvišje ležeče naselje v Apeninih, ki leži nad planoto v narodnem parku Monte Sibillini in ki ga je pred dvemi leti stresel uničujoč potres. Planota je znana po … Nadaljuj
Ne vem kdaj točno sem se že odločila, da bom šla vsak dan na Klobuk, ne glede na vreme. It might be fun mi je takrat en glas čivkal po glavi, no excuses, just do it! Zdele najbrž ta glasek skrušeno sedi nekje v kotu in ugotavlja, da je bil sadly mistaken. Že vse od jutra, ko sem zagledala skozi okno ogromne snežinke, sem z navdušenjem (za katerega lahko krivim le svoje primorsko poreklo) čakala na današnji Klobuk. Ura je … Nadaljuj
Nedolg nazaj sem sklenila, da moj EMŠO potrebuje življenjske spremembe. Ena od teh je bila ta, da po novem vstajam ob 5. zjutraj. Prve dni mi je šlo super. Ne super – skoraj sem bila od prijateljev že nominirana za naravni človeški fenomen. Če je namreč kdo v 35. letih izpopolnil vzorce spanja, ki pravzaprav bolj spominjajo na mučilne metode v kakšnih ilegalnih detencijskih centrih, sem bila to vsekakor jaz. In verjetnost, da bom kadarkoli prostovoljno vstala pred 11. … Nadaljuj
Ker sem odraščala ob obali, sem imela to smolo, da poleti nikol nismo hodili na morje na Hrvaško ali kamorkoli po jugi. Moj praktično edini obisk naših južnih sosedov se je zgodil davnega leta 1989, ko me je oči, še kot nadebudno prvošolko, odpeljal kupit prvo pisalno mizo v neko pohištveno trgovino v Buje. Zato sem bila toliko bolj navdušena, ko se mi je te praznike ponudila priložnost, da končno spoznam Črno goro in vse na poti do tja. … Nadaljuj
Že nekaj tednov je minilo od takrat, ko sem se končno vrnila z zadnjega potovanja. Ja, prav ste prebrali. Končno. Finally. Oz. kot poje Etta James: »At laaaaast…«. Mislim, da je bil prvi znak, da dopust ne bo šel po planih (in tisti, ki me dobro poznate, najbrž že veste, da sem sposobna pripraviti plane v najbolj izpopolnjenih excel tabelcah, katerih se ne bi sramoval niti kakšen taktično-planerski oddelek srednje velike obrambne organizacije), buška na D. čelu, ko je … Nadaljuj
Preživela sem najbolj vroč vikend na svetu… … če temu, da sem se večino časa počutila kot ocvrt pšanc in da sem idejo o tem, kako bom ta vikend lepa, opustila v hipu, ko je moj obraz postal naravni termalni vrelec slane vode z dnevno kapaciteto manjšega piranskega zaliva tekočine, sploh lahko rečemo preživetje. V vročini stvari seveda ne potekajo po planih. Namesto prijetnega sprehajanja po mestu, medtem ko lahna burja kuštra lase in na lica pritiska slane poljubčke, … Nadaljuj