Ker sem odraščala ob obali, sem imela to smolo, da poleti nikol nismo hodili na morje na Hrvaško ali kamorkoli po jugi. Moj praktično edini obisk naših južnih sosedov se je zgodil davnega leta 1989, ko me je oči, še kot nadebudno prvošolko, odpeljal kupit prvo pisalno mizo v neko pohištveno trgovino v Buje.

Zato sem bila toliko bolj navdušena, ko se mi je te praznike ponudila priložnost, da končno spoznam Črno goro in vse na poti do tja. Med današnjo vožnjo proti Dubrovniku, sem tako prvič v življenju spoznavala hrvaške avtoceste.

Ugotovila sem, da imajo nenavaden običaj, da pod opozorilne prometne table, na katerih so narisani strici z lopatami, napišejo kako je stricem ime. Verjetno zato, da jim lahko zakličeš, da se umaknejo, če preblizu zapelješ. Tako sem danes skozi okno mahala stricu z imenom Oprez in enemu z imenom Vjetar. Ne vem, če je tak običaj sicer v skladu z GDPR Uredbo o varstvu osebnih podatkov, ampak vseen se mi zdelo zelo lepo. Oprez mi je celo pomahal nazaj.

Ceste po Črni Gori so na trenutke tako ozke in slabo prevozne, da nad njimi obupa tudi navigacija, ki po nekaj neuspešnih preračunavanjih iz sebe spravi le še ukaz »vozite v smeri jugovzhod«. Gee, thanks, Mr. Garmin!

Tudi zaradi tega smo avte občasno zamenjali za ladjice. To odločitev sem po tiho obžalovala že prvi trenutek, ko sem uzrla orehovo lupinico, ki naj bi nas pripeljala na otok Perast. In potem znova naslednjega dne, ko je ladjica bolj spominjala na podolgovat lokvanjev list, ki nas je vozil po Skadarskem jezeru. Kljub temu, da sem preživela in da je bil razgled z ladjic vrhunski, sem se tretjega dne mirne duše odpovedala raftingu po Tari. Če bi morda vseeno šlo kej narobe, se mi je zazdelo, da si vendarle zaslužim kaj več kot to, da bo zadnji spomin name slika v neoprenu na naslovnici Slovenskih novic.

Črna Gora je z izjemo death-defying cestnih povezav sicer prečudovita. Turkizno modre reke, v skale vklesani samostani in prekrasna jezera. Natakarji, ki ti namesto ledene kave prinesejo kavo s kockami ledu. Ovce, ki ležerno blejejo po travnikih in s snegom pokriti hribi. Planota pri Žabljaku je tako lepa, da bi človek samo tam ostal še vsaj teden dni. Da počasnega ritma življenja, ki te zaziba v Črni Gori, niti ne omenjam. Prav zato se je morda pri obisku te države še najbolj smiselno zgledovati po napisu nad eno od restavracij na Adi Bojani: Veni, vidi, sjedi, jedi.