Že nekaj tednov je minilo od takrat, ko sem se končno vrnila z zadnjega potovanja. Ja, prav ste prebrali. Končno. Finally. Oz. kot poje Etta James: »At laaaaast…«.
Mislim, da je bil prvi znak, da dopust ne bo šel po planih (in tisti, ki me dobro poznate, najbrž že veste, da sem sposobna pripraviti plane v najbolj izpopolnjenih excel tabelcah, katerih se ne bi sramoval niti kakšen taktično-planerski oddelek srednje velike obrambne organizacije), buška na D. čelu, ko je na parkirišču pred Firenzami preizkušal trdnost kovinske parkirne konstrukcije. Buška v velikosti ravno prav zrelega kivija je že takrat napovedovala dopust z glavobolom.
Prvi pravi glavobol se je pričel takrat, ko sem ponoči, sredi korziških klancev in ovinkov, z lučko telefona strmela pod pokrov avtomobila in tuhtala kam je v 5 minutah izginila sveže natočena hladilna tekočina.
In drugi takoj naslednji dan, ko sem s pantomimo in gugl tranzlejt prevodom skušala razložiti lokalnemu servisu, da je z avtom nekaj narobe. Morda bi bilo vse skupaj lažje če gugl tranzlejt tega, da hladilna tekočina izginja rekordno hitro, ne bi prevedel v to, da sva skušala v hladilnik natočiti vodo za kavo.
Kot klasična deklica o avtih seveda nimam pojma. In nivo stresnih hormonov v moji krvi naraste nad priporočljive vrednosti že takrat, ko je na avtu treba zamenjati brisalce ali gume. Takrat se vedno počutim, kot da sem pred izpitom, kjer bom zagotovo padla na prav vseh vprašanjih, ki mi jih bodo postavili. Petnajst let je recimo trajalo, da sem ugotovila, da niso vse gume za avte enake. Anbilivibl. In da ko kupujem gume za avto in me vprašajo kakšne bi rada, ne zadostuje, da pokažem na svoj odlično parkiran avto in rečem: »ene takšne, da mu bodo pristajale…«
That being said si lahko predstavljate, kakšna tema mi je padla na oči, ko mi je lokalni servis, kjer niso znali popraviti avta, potisnil v roke vizitko z načečkano telefonsko številko in mi s pantomimo dopovedal, da bodo avto sedaj z avtovleko odpeljali 200 km proč v večji servis in da naj popoldne pokličem tja in razložim, kaj se je zgodilo z avtom.
Seriously? Ne le to, da tega tudi v slovenščini ne bi znala sproducirati iz sebe, sedaj naj to razložim v korziškem narečju francoščine avtomehanikarju preko telefona? Kljub temu da sem nekoč precej dobro naštudirala osnove francoščine, so se te skozi leta nekako ustalile zgolj pri uporabi besednih zvez »Café au lait, s’il vous plait«, »Merci« in »Je t’aime«. Ampak najbrž tudi v najboljših časih niso znale nobene uporabne fraze za »neka reč v avtu je naredila nekaj kar najbrž še kr ni v redu«.
Ker si po letošnjem Caminu (in ob živem spominu na vse takratne žulje) lepot Korzike vseeno nisem želela ogledovati peš, sem po večurnih pripravah, do krvi pogriženih nohtih in s kepo v želodcu vseeno poklicala na telefonsko številko z vizitke. Na pamet sem imela naučen svoj predstavitveni tekst in mojo prikupno prošnjo, če lahko govorim morda po italijansko.
Česar ob klicu nisem pričakovala je bilo to, da me bo na drugi strani pričakala 5 minut dolga tajnica, ki mi je ob živce parajoči glasbi skušala znova in znova v francoščini razložiti kaj vse se bo zgodilo, če pritisnem na določeno tipko. Tudi približno nisem razumela ali bom ob pritisku na tipko 1 dobila avtomehanika ali bom v sobo naročila tajsko maserko, ki mi bo na telo polagala vulkanske kamne, ob tem ko bodo na okenski polici gorele vejice posušene sivke ali bom darovala 25 centov za društvo, ki skrbi za astmatične alpake.
Deset poskusov je trajalo, da se je avtomehanik oglasil ob pritisku na tipko 4. Po pogovoru, za katerega lahko mirno rečem, da sva tako jaz kot avtomehanik čisto zagotovo razumela le stavek »Je ne comprend pas (Ne razumem vas)« je bila prognoza slaba. Pa da razložim, kaj je bilo narobe: Neka reč v avtu, ki skrbi za neko drugo reč v avtu je bila pokvarjena in zato mora servis avta naročiti to reč za avto, ki skrbi za to drugo reč v avtu in jo na novo montirat. Ker je to seveda otok, traja dostava te reči, ki ni več delala, en teden. Če bo sreča. In vreme. In če ne bodo predstavniki društva za astmatične alpake s protestom zaprli prometa s trajekti. Tako. Hm…
Ko sprejmeš dejstvo, da boš vsaj še en teden ujet na otoku (kjer te nihče ne razume) in da si brez avta, je edina logična rešitev seveda rent-a-car. In isti hip, ko to ugotoviš, ugotoviš tudi, da je edini rentacar v mestu odprt le še 15 minut, potem pa do ponedeljka ne več, ker je vikend.
Po teku, zaradi katerega me je še dva dni skrbelo, ali so vsi organi v trebušni votlini sploh še na svojem mestu, sem si iskreno oddahnila, ko sem minuto pred zaprtjem uspešno ujela odprta vrata rentacarja. Olajšanje pa je izpuhtelo v hipu, ko sva spoznala, da je na eni kreditni kartici presežen limit, za drugo pa nisva vedela PIN kode.
Gospodična za pultom naju je vendarle osrečila (kako drugače kot) tako, da nama je v roke potisnila novo vizitko. Na zadnjo stran je na hitro načečkala telefonsko številko in nama povedala, da če do jutri urediva težave s karticami, lahko rentava avto tudi na bencinski črpalki izven mesta. Opozorila naju je le, naj tja ne hodiva pred poldnevom, ker bo Dino, lastnik avtomobilov, do takrat na lovu. Priznam, da nisem bila prepričana, če sem si pravilno ”prevedla” kje bo Dino, dokler ni naslednjega dne opoldne na bencinsko črpalko prispel gospod s pajkicami, jopico v oranžnih maskirnih barvah in s torbo z lokom in sulicami. Ko nama je po opravljenih formalnostih predal ključe malega belega jajčka na štirih kolesih sem si v mislih prav na hitro prisegla, da je treba avto vrniti pravi čas in v brezhibni kondiciji, saj si ne bi želela, da ponj pride Dino s svojimi sulicami.
Yeey! We’re back in business!
Z renta-avtom sva nato vso prtljago in opremo pretovorila preko otoka v kraj, kjer so popravljali najin avto in od tam naprej raziskovala otok. Čudovita mesta postavljena na prepadnih robovih klifov, zgodovinske naselbine iz neolitskih časov, zasnežene hribe, na katerih so se pasli prostoživeči konji in mirne turkizno-modre zalive, idealne za supanje.
Na Korziki sem bila že večkrat in težko je bilo najti kotiček, katerega še nisem poznala. Pa me to sploh ni motilo. Ta Korzika je namreč kljub vsemu ostala v mojem spominu kot ena najlepših. Čas, kjer so barve smeha vedno prekrile stres in čas, kjer ugotoviš, da dobri odnosi niso samoumevni, temveč temeljijo na mesecih pogovorov, na spoštovanju in sprejemanju razlik drug drugega ter predvsem na ljubezni do skupnih trenutkov. Čeprav sta avto in vreme pokvarila marsikateri dan na otoku, bi v isti družbi izlet ponovila v trenutku. Vsakič in zopet in znova.
Da sva končno dobila nazaj najin avto je trajalo vsega skupaj 7 dni. V avtu je bila tista reč, ki skrbi za tisto drugo reč sicer zamenjana, ampak avto je bil vse prej kot popravljen. Kar seveda nisva ugotovila takoj, temveč šele naslednji dan, ko je bil servis že zaprt. Vožnja do trajekta v tretji prestavi in pri 3000 obratih je nekako ”še šla”, vožnjo preko Apeninov pa bi, prisežem, veliko bolj graciozno izvedel celo puding na kotalkah.
Čeprav sva se na pot odpravila na sončen in topel jesenski dan pri prijaznih 22 stopinjah, sva pot zaključila pri temperaturah blizu ledišča, parkirana na mali odročni bencinski črpalki v predmestju Ferrare, kjer sva celo noč čakala avtovleko iz Slovenije. Proti jutru sem bila prepričana, da je avto kar parkiran zapovrh še zakuhal, dokler nisem ugotovila, da te bele oblačke dima z dihanjem v ledenem avtu proizvajam pravzaprav sama.
Prijazen mož iz Nove Gorice je okrog 4. zjutraj najin avto naložil in odpeljal proti domu, nama pa kot že četrtič ta dopust, v roke potisnil ključe rentacarja in nama zaželel varno pot naprej. Ko sva po neskončnih urah vijuganja skozi orkansko burjo, ulivajoče slapove dežja, snežne zamete na primorski avtocesti in mimo vseh s ceste zdrsnjenih kamionov, zvečer vendarle prispela v Ljubljano, je D. skromno pripomnil, da bi lahko v kratkem rezervirala kakšno first minute ponudbo za nov dopust. Da bi si pa tokrat za spremembo za prevozno sredstvo raje izbral letalo.
Namesto epiloga
Nejbulši avto na ciln svet je svoj status zelo kmalu pridobil nazaj, po tem ko je domač servis ugotovil, da je bila izvorna težava v zamazanem filtru za gorivo, ki ga je zamenjal v par minutah. Kljub najbolj fajn idejam na celem svetu, ideja za naslednji dopust še vedno visi v zraku. In tudi najboljšim odnosom na celem svetu, se začnejo cefrat robovi, kot korziškim nalepkam na zadnji šipi avtomobila, če jim ne posvečaš več iste pozornosti in ljubezni.
