Življenjski Camino je bistveno težji od tistega v Španiji. Tam vsaj veš, v katero smer moraš iti. Rumene puščice te ves čas spremljajo ob poti, najdeš jih na vsakem križišču, ovinku, hiši ali znaku. Še ko hodiš preko mostu in ne moreš nikamor drugam kot naravnost, so narisane puščice, da ti povedo, da moraš še vedno iti naprej preko mostu. Na Caminu veš, da vse, kar moreš narediti je to, da zjutraj vstaneš, obuješ čevlje, naložiš nahrbtnik na rame in odideš v smeri puščic.

Če bi bilo tako enostavno tudi sicer, če bi te povsod v življenju spremljale rumene puščice, ki bi kazale pravo smer, bi bilo seveda precej lažje. Zato sem vedno trdila, da se pravi Camino začne šele takrat, ko se vrneš nazaj domov. Ko moraš med vsakdanjimi in nevsakdanjimi dogodki življenja, rutino, spontanostjo, obveznostmi in odgovornostmi najti tiste nevidne rumene puščice, ki kažejo pravo pot, pravo smer in pravi cilj. Kakršenkoli že je. Nekaj teh iskanj nevidnih rumenih življenjskih puščic je zbranih tudi med naslednjimi zapisi.