En Korejec si je danes zjutraj naštimal budilko, ki je zvonila ob 4.45 in potem spet ob 5.00, 5.15 in 5.30, dokler mu nekdo čez sobo ni vrgel štunfov v glavo. Ko smo do 6h že vsi, ki nas je “prostovoljno” zbudil, spakirali in odšli, je Korejec seveda še vedno spal.

Prva stvar to jutro je bil vzpon na strm, 900m visok kucl. Še dobr, da je vmes začelo vzhajat sonce in sem se lahko brez sramu na vsakem novem metru pridobljene nadmorske višine ustavila in s pravim profi foto izrazom na obrazu (= vsak-hip-mi-bodo-eksplodirala-pljuča-izrazom-na-obrazu) naredila nekaj tisoč fotk sončnega vzhoda. Da v resnici zgolj preprečujem prezgodnjo smrt zaradi srčne kapi, sem se izdala samo takrat, ko je en peregrino rekel “muy lindo, eh?”, jaz sem pa uspela izdavit samo nek “khhhrhg” v potrditev.

Pravijo, da po štirih dneh vse neha bolet in potem skoraj preskakuješ kilometre. Jaz prisežem, da bom zadovoljna že s tem, če mi ne bo treba več uporabit rok, da dvignem noge na posteljo.

V današnjem albergu je star ata na recepciji z vseh strani analiziral moje dokumente in potem s prebliskom zadovoljstva na obrazu napisal v knjigo gostov: Ime: Osebna Izkaznica, drugo ime: Identity Card. Ko mi je s hrapavimi rokami stisnil nazaj izkaznico v dlan in rekel, da sem kot “taprava Španka s štirimi imeni, ne pa kot nekateri tačudni evropejci, ki imajo samo dva”, sem upala, da je moje solze od zadrževanja smeha razumel kot ganjenost, ker me je pravkar povišal v “skoraj pravo Španko”. Sedaj moram samo še merkat, da če se bo jutri zjutraj kdo za mano drl “senjora Iden-titi Izka-znica!”, ko bom po pomoti kam narobe zavila, da bom pravočasno registrirala, da sem to jaz.:)

Peregrinka