Ko sem včeraj neprespana 6h sedela v GoOptiju, se 4h presedala na letališču, 3h na letalu poskušala obdržat krvni obtok vsa stiščana v sedežu in se potem še 3h tresla v najpočasnejšem busu ever, sem razmišljala o tem, da bo na cilju vse vredno. Ko namreč doma v udobnem stolu za računalnikom gledaš zelena polja pšenice, modro nebo in belo pot, ki se vije vmes, komaj čakaš, da boš spet tam. Mesec dni glave na off, brez skrbi, obveznosti, odločitev.

No, na cilju me je sicer najprej pričakala najhujša migrena ever.:) Ok, mogoče bo vredno, ko bo prijela skoraj enomesečna zaloga Nalgesinov sem si pogumno rekla in se po 40 budnih urah tako močno prilepila v posteljo, da me ne bi mogla iz nje postrgat niti tista spešl lopatka za odstranjevanje vinjet.

In res je vredno. Kljub vsem kljuvajočim žuljem, ki me čakajo, opeklinam, prisilnem zbujanju pred sončnim vzhodom, awkward situacijam v skupinskih kopalnicah in neprespanim nočem, ko ne veš, a je hujše škripanje tvojega zgornjega pograda ali dihanje spodnjega romarja, ki spominja na asmatičnega delfina. Kljub temu, da vse to vem, sem si 9 let želela priti nazaj in zdele, ko po turško sedim na tleh, naslonjena na zid cerkve, ko lovim popoldansko sonce in poslušam kitaro romarja, ki v kotu trga že eno uro igra, ne bi bila nikjer na svetu raje. Obstajajo dnevi, ko se ti zdi, da so vsi koščki na svojem mestu in ki so najbližja različica popolnega dne. Danes je po dolgem času končno spet en takih dni. 🙂