Včeraj je bil hands down najtežji dan na Caminu. Ever.
Začel se je sicer precej obetavno. Po tednu dni sem se odločila, da bom poslala domov fotoaparat in eno knjigo, tako da sem morala počakat, da bo ura 9.30, da se odpre pošta. Odločila sem se tudi, da se do naslednje vasi odpeljem s kočijo z osli! Večer prej sem sladko zaspala ob misli na 2 kg lažji nahrbtnik in na 20 km čudovite narave, ki jo bom sede (!) opazovala, medtem ko mi bo veter kuštral lase.
Zjutraj sem kot prava peregrinka šla najprej na zajtrk, ko se mi je pa zazdelo, da si me že sumljivo ogledujejo, ali sem se morda prirasla na stol, pa sem si pogumno vrgla na rame (takrat se 12kg težek) nahrbtnik, vzela palice v roke, pomahala s pozdravom Buen Camino in odločno odkorakala… do ovinka, kjer sem si privoščila še drugi zajtrk. 🙂 Po tem, ko sem bila na pošti hvaležna za vse turnirje Activity-ja, v katerih sem se izpopolnila v pantomimi, sem lahkih nog in v sandalih odšla do kraja, kjer so bili na brošuri narisani osli.
Približno pol ure po predvidenem odhodu kočije sem ugotovila, da razen mene, ne bo očitno danes na tem mestu nobenega drugega osla.
Na tem mestu bom raje spustila vse kletvice ob natikanju čevljev na krvavo ožuljene noge, kot tudi opis 20 km pešačenja po razbeljeni cesti, brez omembe vredne sence. Če bi rekla, da sem se proti večeru v albergue priplazila v bolečinah, bi se zlagala. Počutila sem se bolj kot da bi noge cel dan namakala v akvariju s severnokorejskimi piranjami, medtem, ko bi mi nekdo v obraz vtiral solno kislino…
Če do tega trenutka še nisem bila zihr, da je bilo res hudo, mi je to postalo jasno v trenutku, ko sem bila v recepciji pripravljena prodat levo ledvico za posteljo na spodnjem delu pograda (pa čeprav so me ponoči v njej pogrizla bolhe) in ko sem se zalotila, da premišljujem, da še nikoli nisem jedla nič boljšega od v mikrovalovki pogretega graha s korenčkom. Ps. Ja mami, relax, sem preverila, je bil brez glutena!
Danes sem bila prepričana, da moj app, ki me prek GPS spremlja in izrisuje prehojeno pot, ne deluje. Skoraj 2 uri se krogec na njem skoraj ni premaknil! Dokler nism ugotovila, da se premikam s hitrostjo manj kot 1 km/h.) Danes in jutri bom zato raje cajtala žulje).
Buen Camino!
