Ko primerjam med sabo prvi Camino s tem, ugotavljam, da sem vmes marsikaj že pozabila.

Na primer to, kako fajn zrak je tukaj. Tudi tisti, po pravkar pognojeni njivi. Pa da zjutraj, preden vzide sonce, ptice čudovito prepevajo. Da pri jutranji svetlobi nastanejo najlepše fotografije. Da je z glasbo lažje hodit. Sploh če je to Mlakar. Da sta z dvignjeno glavo razgled in življenje lepša. In da se mi zdi še kar simpatično, ko mi ljudje pravijo peregrina ali pa chica.

Pa tudi kako zelo revno je špansko podeželje. In kako so, kljub temu, to najbogatejši ljudje, če merimo prijaznost, pristnost in toplino. Da tudi takrat, ko ni vse najlepše in “iz dura odlazim v mol”, tudi to počutje mine. Malo s časom, malo ob vzpodbudi vseh dragih, ki so nenehno z mano preko smsov in drugih sporočil. Da lahko najdem nekaj lepega tudi v stvareh, ki sicer niso tako zelo fajn. V bolečini, samoti, strahu, jezi in žalosti. Ker tukaj pred temi občutki ne moreš nikamor pobegnit. Pa kako noro lepa je Galicija. Pozabila sem tudi, da na Caminu lahko v sekundi zaspim in da zjutraj ni tako težko vstat. In tudi to, da res še kar ne maram klancev. Ampak da kljub temu vedno pridem do vrha. Just not fast. Or pretty.

Kljub temu, da me je skrbelo kako bo tokrat, ko bodo ljudje čisto drugi, je bil strah odveč. Na Caminu so ljudje vedno fajn. Prijazni, strpni, skrbni. Vedno te vprašajo, če si v redu in če kaj rabiš, ko sediš “na klopci” ob robu poti.
Ko koga nekaj dni ne vidiš in se znova zagledaš “in the middle of nowhere”, vsi vedno zavpijejo “Vanja!” in me potem skoraj podrejo na tla ob objemanju. Pri tem se “Vanja” seveda nikoli ne sliši čisto tako, kot bi se v slovenščini. Me pa na srečo nihče še ni poklical Senjora Identity Izkaznica.

Sem pa ugotovila, da so se nekatere stvari tudi spremenile.

Vsi tisti kaskaderski deli, kot npr. tek preko avtoceste na drugo stran in hoja po poševnem odtoku ob šestpasovnici, so se v teh letih spremenili v prijazne mostove in zgledno urejene poti. Tudi potoki, ki so včasih tekli kar po sredini poti, so sedaj speljani ob rob, za peregrine pa je drugi del steze nekoliko privzdvignjen. Morda bodo v naslednjih letih uspeli najti rešitev tudi za vse te galicijske vzpone in spuste. Sem že omenila, da ne maram klancev?
Danes sem npr. naredila 400m vzpona, samo za to, da bom jutri naredila prav toliko spusta in potem znova 600m vzpona. Viadukt bi bil zelo elegantna rešitev. Camino ima mnogo variacij, kako priti s točke A na B, ne vem zakaj ena od teh ne bi bil tudi peregrinodukt.

Ugotovila sem tudi, da je nekdo vendarle uspel s pritožbo o španskem zavajanju z dolžino kilometra! V teh devetih letih se je namreč pot tudi uradno podaljšala za vsaj 2 km. Na mestu, kjer sem še pred leti vsa žareča objemala kamen z napisom 100km ni bilo ničesar več. Ne samo to, par ovinkov naprej me je pričakal kamen z napisom 102km! Zaradi tega je seveda nastala precejšnja zmeda. Albergue z imenom 108 KM, je sedaj dejansko pri kamnu, ki označuje še 110km do Santiaga in bar, kjer smo proslavljali prehod preko 100km ne izgleda več tako zelo slavnostno. Čisto iskreno, me pa to uradno priznanje zmote pri merjenju kilometrov, danes ni prav nič razveselilo. Ko sem že mislila, da bo razdalja do cilja prešla v dvomestne številke, sem ugotovila, da bom morala narediti 2 dodatna kilometra. In to v klanec.