Zadnjič sem se med hojo zalotila ob misli, da ni težko, da sem že v pravi formi in da bi takole lahko hodila še kakšen mesec. In čeprav pred odhodom nisem verjela, da bom popolnoma brez kondicije in priprav zmogla toliko kilometrov, sedaj vem, da sem še vedno sposobna prehodit cel Camino, če bi se tako odločila. Da mi je pravzaprav zelo lepo in da mi tukaj nič ne manjka. Ta občutek je trajal vse do takrat, ko se mi je plastična zavesa po tuširanju prilepila na rit.

Albergov sem po drugi strani namreč že pošteno sita. Dovolj imam, da je dolžina spanca odvisna od ritma obračanja soseda na pogradu, dovolj imam zatohlih spalnic, plastičnih stolov in tega, da zjutraj vedno zmanjka papirja ravno takrat, ko pridem na vrsto za wc. Kar seveda vedno ugotovim sekundo prepozno.

Zadnje dni hodim po Galiciji, kar pomeni, da je poleg vročine in visoke vlažnosti zelo pogost spremljevalec na poti tudi dež. In glavna tema vseh popoldanskih, večernih in jutranjih pogovorov je vreme.

Kdaj, v katerem kraju in koliko časa bo deževalo. Kot taprava “tabelčarka” imam seveda v glavi cel excel s kraji in razdaljami in ponavadi ugotovim skoraj do centimetra natančno, kdaj je čas za pelerino. Ko padejo prve kapljice, se vsi peregrini spremenimo v ogromne florescentne premikajoče se šotore. Kar je nenazadnje zelo priročno, če kdo med potjo omaga, saj bi ga lahko reševalni helikopter brez večjih težav lociral.

Zadnjič sem se sprehajala čez najbolj gostoljubno in prijazno vas na svetu. Vsi so mi namreč mahali in navdušeno vzklikali nad mojimi prehojenimi dosežki. Šele ko sem se na trgu ustavila in je moja nepredušna florescentna savna vreča nehala šumet, sem razumela, da mi dopovedujejo, da je Santiago v drugo smer. Precej lažje bi se vračala po isti poti, če ne bi prav vsem enako entuziastično in ganjeno mahala nazaj.