Danes sem na poti prehitela svojega prvega romarja! Or so I thought… dokler nisem 100m naprej videla hišo z ogromnim napisom Residencia de ancianos (kar v prevodu pomeni Dom upokojencev), in tam še veliko drugih mam in atov s palicami pri jutranji telovadbi…

Včasih, ko hodiš že 10km, si res iskreno želiš klopce. In klopc včasih kar ni in ni. Potem se moraš zadovoljiti z nahrbtnikom, tlemi, kamnom ali štorom drevesa. Ali malo večjim “kupom zemlje”. In ko se na njem ravno udobno namestiš, iztegneš noge pred sabo in z dna srca zadovoljno zavzdihneš, ugotoviš, da ta nenavaden in nov občutek, ki te preveva, niso celice celulita, ki so končno zaradi vse te hoje začele pokati na riti, ampak prav zares zelo hude mravljice …

Ko sem v mislih sestavila že petnajsti mejl, ki se je začel s ” Spoštovano špansko ministrstvo za klopce …” sem odkrila skrivnost vseh manjkajočih klopc. Ko sem prikorakala pod nek avtocestni nadvoz je bilo tam, sredi ničesar, nenadoma vseh sedemnajst manjkajočih klopc. Očitno so imele nekakšno prvomajsko zborovanje. Pa naj jim bo. Če kdo res gara na tem Caminu, in prenaša naše ne ravno dišeče riti, so to zagotovo klopce. Bi bilo pa morda smiselno, da bi si omislile več območnih zborov. Na tem zborovanju jih je bilo namreč toliko na kupu, da se sploh nisem utegnila usesti na vsako.

Jutri pa na vlak do Sarrie! Wiii:) Že od začetka sem vedela, da dopust ne bo omogočil prehoditi celega odseka Camina, nisem pa vedela kateri del in kdaj ga bom izpustila. Ko pa sem se zadnji teden borila s temperaturami pod ničlo, plavala kravl skozi ulivajoče slapove dežja in se prebijala skozi orkanski veter, sem vedela, da se ta čas zelo hitro približuje. Ker je bilo še dva dni nazaj rumeno opozorilo za snežne nevihte v hribih nad Astorgo, v katere bi se morala podati jutri, bom torej z velikim veseljem izpustila naslednjih 100km. Namesto gazenja po snegu v tevicah si bom raje privoščila kak dodaten dan gazenja po topli mivki v Finisterri:)

Čaka me torej le še zadnjih 120km, od Sarrie do Santiaga, preostali čas pa bom preživela ob morju, kjer bom razgibavala in naravnavala gležnje in kolke. Kot tiste tete iz residencie de ancianos.