Nekaj dni sem že v Santiagu in počnem to, kar počnejo tudi preostali peregrini. Znova se učim hodit po stopnicah.
Zaenkrat najbolje obvladam bočni spust. To pomeni, da medtem ko se držim za ograjo, se po stopnicah premikam bočno in po eno stopnico naenkrat. Kot opažam, drugim ne gre nič bolje. Med jutranjimi migracijami po stopnišču, se mi dozdeva, kot da sem obdana z možički iz legokock, ki imajo približno tri gibčne sklepe v celem telesu. Vse skupaj sicer poskrbi za nekaj smeha, a morda bi bilo vseeno bolje, če za spanje ne bi izbrala ravno alberga, v katerem moram za to, da pridem do sobe, prehoditi kar 166 stopnic.
Drugih stilov premikanja po stopnicah zaenkrat ne obvladam več. Ko sem v Finisterri poizkušala “frontalni spust” po stopnicah, je moje telo namesto običajnega kolenskega premika, nenadoma (in brez moje privolitve) izvedlo polakrobatski bočni salto-preval (na katerega bi bil sicer ponosen tudi kak olimpijski prvak v gimnastiki), zataknilo se mu je le pri pristanku. Namesto gracioznega doskoka sem zato nekaj minut v mivki imitirala morsko zvezdo.
Danes sem šla v Santiagu prevzet tudi kompostelo. Kompostela je nekakšen cerkveni kupon za 50% popust pri grehih. Not bad, ane? Nisem sicer verna, ampak seriously, katera ženska pa ne mara znižanj? Bila sem tudi na maši za peregrine, kjer povedo od kod so prišli zadnji peregrini (in omenjena je bila tudi La peregrina Eslovena da Burgos, wiii!). Posebno veselje pa je bilo gledat, kako je več menihov skozi katedralo na škripcu zanihalo 62kg težek in 1,6m visok Botafumeiro. Sedaj vsaj vem, da so zaplinili še zadnje bolhe, ki me spremljajo še z Mesete.
10.maja 2008, ko sem sredi deževnih Pirenejev slišala svoj prvi “Buen Camino”, si tudi približno nisem predstavljala, da bom na isti dan, devet let pozneje, ponovno prispela v Santiago. Ko sem zapuščala Pilgrims office, s svojo drugo kompostelo v roki, sem zato za vsak slučaj kupila še en credential. Ko me je senjora za pultom vprašala, kam pa tokrat, sem rekla, da trenutno tudi približno nikamor več. Da se pa nikoli ne ve, kaj prinese leto 2026.
Jutri končno prihajam domov. Prehodila sem nekaj manj kot 400 km Camina, če prištejem še popoldanske sprehode, oglede in zadnjih nekaj dni, ko sem bila turigrina, pa lahko številko mirno zaokrožim na 500. Izgubila sem sicer nekaj nohtov na nogah in nekaj centimetrov v pasu, sem pa zato pridobila nekaj simpatičnih pegic in veliko dragocenih spominov. In ko se olušči še zadnja plast opečene kože in mivka neha hrustat med zobmi, morda napišem še kakšen epilog. Do takrat pa hvala za družbo, spodbudo in vse prijazne besede. V cilju me sicer ni pričakala rdeča preproga, cvetje in novinarska srenja, kot mi je zaželel moj najbolj fajn urednik bloga, ampak z vami, in z mojimi navijači iz službe, sem se vseeno počutila kot največja zmagovalka na svetu. Zato hvala in globok poklon tudi vsem vam. Pa Buen Camino. <3
