Medtem ko hodim, srečujem ( =me prehiteva 😉 ) veliko peregrinov. Nekateri odbrzijo mimo, nekateri pomahajo in zaželijo Buen Camino, spet tretji se mi del poti priključijo. Hitro ugotoviš, da so tisti, ki hodijo že več kot mesec dni, preveč časa preživeli na soncu. Karkoli jih že vprašaš, dobiš stoineno različico odgovora: “Pojdi, in odgovor te bo našel”. To zagotovo deluje le na Caminu. Ne predstavljam si namreč, da bi lahko v službi, ko bi me vprašali, kdaj bo delo opravljeno, odgovorila: “Pojdi in najdi odgovor…” 🙂
Poleg tistih peregrinov, ki jih srečuješ na poti, se posebna vez stke s tistimi, s katerimi deliš albergue. Ko na plastičnih zelenih in rdečih stolih na dvorišču drug drugemu pregledujemo žulje, smo zagotovo videti kot posebna oddaja Planet Eartha. Manjka je le še glas Davida Attenborougha: “Pilgrims travel hundreds of kilometres. Every evening, before going to bed, they examine, massage and smell each others feet… ”
Posebej luštne so skupne večerje. Ko za isto mizo posedeš Evropejce, Američane, Avstralce in Azijce, vseh starosti, narodnosti in religij, ki ne govorijo nobenega skupnega jezika, a se vsi cel večer smejijo in uživajo v družbi drug drugega, ugotoviš, da je lahko življenje res lepo. In da bi politiko morali morda za nekaj časa prevzeti kar peregrini. Mogoče pa bi samo trenutni politiki morali drug drugemu pred poslovnim kosilom ovohavati noge.
Bolj kot mesta in industrijske cone, skozi katere je speljana pot (in v zadnjem času jih je bilo res veliko okrog Leóna) so luštne vse zaspane vasice skozi katere hodim. Namenoma za spanje izbiram drobne vasice, ki so obstale nekje v času, saj te tam ljudje res srčno in pristno sprejmejo. Vasica, ki ima manj kot 100 prebivalcev, s povprečno starostjo nad 60 let, se zelo dobro zaveda, da živi od stotin peregrinov, ki hodijo skozi. Gospod v tiendi dve vasici nazaj se je naučil v vsakem jeziku povedat dober dan in hvala, spet drugi ti na poti ponujajo doma pečene palačinke za nekaj drobiža. Vsi te lepo pozdravijo, nekateri objamejo, ena zelo stara ženica je zadnjič celo tekla za menoj in vpila “Hola! Chica!”, da bi se le ustavila, saj je želela ob školjko na mojem nahrbtniku podrgniti svoj loto listek. To moram poskusiti tudi sama, morda pa skrivnost bogastva že 9 let visi doma na steni, samo podrgnila nisem še nič vanjo. 🙂
Kljub temu, da prihajamo iz različnih kulturnih in socialnih ozadij, smo na poti vsi enaki. Motivacija za Camino je morda različna, ampak vsi gremo proti istemu cilju, vsi hodimo po isti poti, vsi imamo žulje in prav vse so že pogrizle bolhe v kakšnem albergu. In čeprav se morda kdaj ne razumemo niti s pomočjo pantomime, se prav vsi nasmehnemo v istem jeziku.
Toliko za danes, dragi moji. Čas za desayuno v prvem baru se je že zavlekel, dež še ni ponehal, jaz pa vseeno moram naprej. Tisti, ki prek bloga hodite z mano, pa le preverite, če niste že tudi sami dobili kakšnega žulja. 🙂
Buen Camino!
