Ponavadi se zbudim okrog 3h zjutraj in če imam veliko sreče, uspem potegnit še do petih. Kljub temu, da nas je takrat večina že budnih, dokler nekateri peregrini spijo, nihče ne prižge luči. Tako ponavadi še v temi pretegnem noge, razgibam sklepe in zmasiram kak boleč predel. Ker sem zjutraj hvaležno ugotovila, da žulji ne bolijo več, sem se odločila, da bom nadoknadila nekaj zamujenih km zadnjih dni. Da pa ob tem podvigu ne bi pridelala novih žuljev, sem se še v postelji lotila masaže podplatov in vanje začela v temi vtirat mojo spešl kremo za ekstremne športne obremenitve. Nekje na polovici prvega podplata sm ugotovila, da sem si podplat namazala z zobno pasto.

Danes sem imela najlažji nahrbtnik ever. Temperature so namreč drastično padle in prvi jutranji kilometri so bili še pod lediščem. Ker sem zaradi noro visokih temperatur v Španijo pripotovala brez softshella in flisa, sem zjutraj nase navlekla prav vsa oblačila, ki jih premorem. In napovrh še pelerino, da je blokirala ledeni veter, na roke pa nogavice, da niso zmrznile na mrazu:) V nahrbtniku tako ni ostalo prav veliko.

Iz peregrinke sem se tako danes prelevila v pelegrinko, ki se je skozi mraz prebijala v ogromni rdeči pelerini s štunfi na rokah. Tudi hodila sem še kar hitro, app je za določene kilometre pokazal celo hitrost nad 4km/h. Vseeno pa ne dovolj hitro, da me uro pred ciljem ne bi ujele dežinke, ki so se za nekaj časa spremenile celo v prave snežinke.

V albergu sem se vsaj dve uri poskušala odtajat zraven kamina in medtem klepetala s čudovitim hospitalerom. Letošnji Camino je vsekakor vremensko izredno pester. Poleg opeklin imam sedaj za spomin tudi nekaj ozeblin. Pridelala sem tudi en nov žulj. Vsaj kariesa nima.