Skoraj vsak dan, ko je tuš edino o čemer še lahko razmišljam in s hvaležnostjo odštevam zadnje korake do cilja, se na poti pojavi starejši španski stric. Najprej odobravajoče prikima in nekaj zamrmra o Santiagu in nato vpraša, če govorim špansko. Ne glede na odgovor (ki je ponavadi v razponu med ‘ne’ in ‘en mejčkn’), stric odgovor očitno vedno razume kot ‘seveda, doktorirala sem iz španske književnosti in v prostem času pišem članke o ustrezni rabi španskega rodilnika’. Le zakaj bi mi sicer v najmanjših podrobnostih – kukr da vse razumem – razložil svojo življenjsko zgodbo, zgodovino mesta, zgodbe vseh peregrinov, ki jih je kadarkoli srečal, vmes občasno pokazal svoje (ponavadi) slabe zobe, omenil višino ženine pokojnine in vprašal v katerem albergu spim? Sigh. Ponavadi povem ime alberga kjer ne spim, nakar s prebliskom zadovoljstva, ker bo očitno storil dobro delo, razloži imena vseh ulic do tja in kje točno moram kdaj zavit. Včasih od mene celo pričakuje, da za njim ponovim imena vseh ulic, včasih se pa hvala vesolju zadovolji že z modrim prikimavanjem. Ob tem povsem zignorira dejstvo, da imajo albergi na vsakem križišču table, kako priti do njih, v najslabšem primeru pa ima vsak peregrino v žepu itak mobi in google maps.:) Ko že skoraj zajokam ob misli, da bi sedaj lahko bila že stuširana in ležala na pogradu, se stric ponavadi začne poslavljati in na koncu vedno postavi ceno za svojo svetovalno uro: “Un besito, chica, por favor?” Sigh. Every time. 🙈
Preživela sem prvo večjo krizo, ko sem resno mislila, da mi bodo odmrli gležnji. Ob vrtenju so namreč začeli spuščati zvoke, kot jih je včasih spuščal pony, ko si mu nazaj na zobce montiral sneto verigo. En dan bolj na izi in nekaj zelo prijaznih mejlov vmes – in voilà – as good as new. 😊 No, če temu, da sedaj namesto gležnjev škripajo moja kolena, sploh lahko rečem as new.
Ko sem danes po neskončnih vzponih in spustih (če bi naredili prerez, bi pokrajina zagotovo izgledala kot kakšna neskončno strma cosinus funkcija) končno prispela v alberg, je hospitalera nekaj omenjala čudovite razglede na poti in čakala mojo potrditev v obliki blaženega vzdiha, kako je bila pot do nje res lepa. Namesto tega je dočakala nekakšno shizofreno pantomimo, ko sem ji skušala razložiti, da me je na prvem vrhu skoraj odpihnil veter, zato sem si (oklepajoč prometni znak) iz rute najprej naredila mini burko in potem anorak tako tesno stisnila okrog vidnega polja, da razen 17cm poti pred seboj, nisem videla ničesar od njenih čudovitih razgledov. Njen zbegan pogled po zaključku moje ‘predstave‘ je bil precej bolj zgovoren od moje pantomime. Verjetno si še sedaj misli, da sem preskočila evolucijo in vkorakala k njej naravnost iz dobe neandertalcev. 🙈
Un besito, anyone? 😚
