Počasi se privajam na Španijo in na njene navade. Na primer na to, da tukaj skoraj nihče ne zna angleško. Kljub najboljšemu trudu in temu, da mi španščina zaradi podobnosti z italijanščino “še kr gre”, pa včasih nisem prepričana, ali sem se uspešno dogovorila za prenočevanje ali sem hospitaleru pravkar požalila gležnje njegove mame.

Ko me je v enem albergu hospitalero do sobe peljal skozi s cvetjem okrašeno cerkev in me vmes, ko mi je zastal korak, prijel za roke, sem si prav zelo na hitro poskušala priklicat v spomin ali se je moja prošnja za sobo po pomoti slišala podobno kot “Kjeres kasarte kon migo??”

Privajam se tudi španskih kilometrov. Definitivno so daljši, kot doma. Če smo natančni 973m daljši od običajnega slovenskega kilometra. Če doma zmorem v eni uri narest 4-5km, jih tukaj v istem času zmorem le 2-3. Ker o tem, da 1 španski kilometer dejansko meri 1973m internet molči, predvidevam, da gre za nekakšno vladno zaroto. Da o razdaljah tudi Španci nimajo pojma je najbolj očitno, ko na isti ulici dobiš tri različne razdalje, koliko je še do Santiaga. Včasih tudi v razponu 42km.

Sieste pa pravzaprav ne bom nikoli razumela. Zdi se mi, da se njena pravila spreminjajo hitreje, kot odtenki moje kože. Kar pa zagotovo vem je to: ob 16h mogoče res ne bom našla nobene trgovine, ki prodaja sok in jabolka, ampak če si bom ob 23h zaželela kupiti ploščice za v kopalnico, akvarij z zlatimi ribicami ali sadike ekvadorskega macesna, you name it, v mali tiendi na Plazi Mayor imajo zagotovo vse to. Škoda le, da je prodajalka mama od hospitalera, za katero še vedno ne vem, če sem prej morda po pomoti ozmerjala njene gležnje.