Ko danes sedim na travi pred albergom in gledam v teh petdeset odtenkov zelene, ki se razprostirajo pred mano, si želim, da bi lahko še malo ostala tu. V Španiji, na Caminu, ujeta v rutino hoje, masaže nog in rednega spanca. Kljub temu, da sem bila vedno bolj nočna ptica, mi pravzaprav ta ritem, ko sem v postelji že pred 9. uro in vsako jutro ujamem trenutek, ko se rodi dan, presenetljivo dobro ustreza.

Malo manj bom sicer pogrešala škripajoče pograde, skupne (pogosto ledene) tuše in špansko peregrino-prehrano. Uf, in prevelike neogrevane spalnice. Včeraj sem se sredi noči zbudila prepričana, da je potres. Šele budna sem ugotovila, da je vse, kar se premika, zgolj moje od mrazu  šklepetajoče zobovje.

Vseeno pa danes težko povlečem črto pod vtisi letošnjega Camina. Morda bi bil še najbližji zaključek ta, da sem to pot nekoliko prerasla in da potrebujem drugačne izzive. In drugačno pot.

Camino se je v enajstih letih namreč precej spremenil. To sem ugotavljala že predlani, letos pa je bilo še veliko bolj očitno. Žal se ni spremenil na bolje. Ozke potke in stezice med polji so zamenjali široki kolovozi in asfaltirane ceste, ki so ponavadi speljani kar vzporedno z glavnimi cestami ali avtocestami. Čedalje manj je trenutkov, ko zjutraj poslušaš ptičje serenade in veliko preveč je hoje ob ritmu mimovozečih tovornjakarjev, ki te z razbolelimi in nestabilnimi gležnji skoraj odpihnejo s ceste.

Včasih smo vsi nosili celo pot svoj nahrbtnik in se naučili kako zelo malo človek pravzaprav potrebuje, če lahko cel mesec preživiš zgolj od tega, kar nosiš s seboj na hrbtu. Ena mojih boljših življenjskih lekcij. In da je nahrbtnik kot tvoje življenje, lahko je še tako težek, ampak je tvoj in nihče drug ga ne bo nosil namesto tebe.

Današnji peregrini večinoma dajo torbe na peregrino-taksi, ki jim jih vsak dan sproti dostavi v naslednji alberg. In to sploh niso več nahrbtniki, ampak kdaj tudi prave potovalke s koleščki in enormno količino oblačil in opreme. Po poti se tako sprehajajo z vsaj 10x lažjimi mini nahrbtniki in seveda so na cilju vedno prvi in dobijo najboljše postelje. Precej manj dela imajo z vsakodnevnim pranjem oblačil in celotna njihova izkušnja je verjetno precej bolj podobna dopustu s sprehajanjem. Če dežuje, pokličejo taksi, pravtako tudi, če v vodniku piše, da je spust s hriba nekoliko bolj zahteven.

Priznam, da me je vse to med potjo nekoliko jezilo. Pogrešala sem občutek, da smo na poti vsi enaki, vsi enako utrujeni in da smo zato tudi enako solidarni drug z drugim. Da znamo zato tudi bolje predvideti, kaj kdo potrebuje. Jezilo me je, ker je toliko ljudi nehalo pozdravljati drug drugega in si želeti buen camino, ampak so samo korakali mimo in moj ‘buen camino’ je pogosto obstal nekje v zraku za njihovim hrbtom. In ker mi je šlo toliko stvari na živce, sem šla na koncu dneva na živce tudi sama sebi, ker sem prepogosto odhajala spat z nekoliko grenkim priokusom.

Nekje po prvem tednu sem ugotovila, da camino, takšen kot je sedaj, hodim verjetno zadnjič. To sicer ne pomeni, da sem zaključila s svojo pohodniško kariero, le pot, s katero se bom bolj ujela, moram poiskati.

Kljub napisanemu vseeno sedim na travniku in si želim, da bi lahko še malo ostala. Prav tukaj, med valujočo pšenico, rdečimi listi maka in v objemu sonca. Zadovoljna in pomirjena s sabo.

Jutri me čaka še 14 km in potem zaključim tam, kjer sem pred dvema letoma začela. Na ploščadi pred burgoško katedralo. Na lokaciji, ki je sicer nekoliko neznačilna za tole skuštrano, hard-core ateistko, ampak zato toliko bolj značilna za samo pot.

Letos sem prehodila nekje med 300 in 350 km in se presenetljivo uspešno izognila tako sončnim opeklinam kot žuljem. Domov se vračam sicer z manj nohti, kot sem jih imela ob odhodu na pot, imam pa zato veliko več pegic, lase, ki se v soncu svetijo kot pravo zlato in gležnje, ki so med potjo razvili čisto svojo osebnost.

Hvala za družbo in vse prijazne misli med potjo. Until next time!