Nedolg nazaj sem sklenila, da moj EMŠO potrebuje življenjske spremembe. Ena od teh je bila ta, da po novem vstajam ob 5. zjutraj. Prve dni mi je šlo super. Ne super – skoraj sem bila od prijateljev že nominirana za naravni človeški fenomen. Če je namreč kdo v 35. letih izpopolnil vzorce spanja, ki pravzaprav bolj spominjajo na mučilne metode v kakšnih ilegalnih detencijskih centrih, sem bila to vsekakor jaz. In verjetnost, da bom kadarkoli prostovoljno vstala pred 11. uro zjutraj (kaj šele ob 5h) je bila premosorazmerna verjetnosti artritičnega jazbečarja, da postane rekorder v hitrostnem preskakovanju kolebnice.

Ker vsaka ”novoletna zaobljuba” po nekaj tednih izgubi svoj čar, se je tudi moje jutranje odpiranje oči kar hitro iz »čudovitega in sproščujočega zen pričetka dneva« prelevilo v »niz kletvic, katerih bi se najbrž sramoval celo najbolj hardcore pirat izpred nekaj stoletij«. Ko mi končno uspe ustvariti drobno očesno režo, ki se pogojno kvalificira za stanje budnosti, najprej skoznjo hudobno srepim v vsak drobec svetlobe in zvoka, ki ga proizvede nov dan. Od te točke do tiste, ko se dejansko postrgam iz postelje, mine toliko časa, da kakšni insekti, katerih življenjski cikel se razteza zgolj na obdobje 24 ur, verjetno že magistrirajo, dozorijo in uspešno poležejo svoje četrto leglo jajčec.

Prve dni sem dobila idejo, da moram sedaj začeti bolje negovati svojo kožo. Temu sklepu je sledilo skrbno proučevanje sestavin raznoraznih krem v bližnji drogeriji, za katere bi pravzaprav potrebovala še en dodatni magisterij iz kemije, saj nobena sestavina ni bila poimenovana s svojimi poljudnimi izrazi kot so “voda, olje, dišava”, temveč z zapletenimi kemijskimi formulami, ki bi ob drugačnih razmerjih verjetno konkurirali zalogi tistih daljnosežnih petard, s katerimi ves čas grozi Severna Koreja. Po več tabelčnih analizah podatkov in po izčrpnem posvetovanju z Guglom, sem sklenila, da bo ravnopravšnja krema zame neka zmešanica ekoloških sestavin z dodatkom sivkinega olja. V moji glavi sem si predstavljala kako božansko bom dišala po Provansi (oz. vsaj kot mamin vrt na topel poletni večer) in kako bo moja sicer že sama po sebi nežna koža postala en sam bel puhast oblaček. Krasno. Takoj naslednji dan sem se po sprehodu in tuširanju izdatno namazala z novo sivkino pridobitvijo in nato ugotovila, da me ta vonj pravzaprav spominja na službeno pisarno. Takrat, ko čistilke tapison izdatno prepojijo s čistilom. Krasno…

Pa da ne bo nesporazumov – življenjske spremembe imajo seveda tudi svojo pozitivno plat. Recimo to, da sem v službi tako zgodaj, da sem malce po drugi uri popoldne že doma. I know, priceless. Da dnevne svetlobe ne vidim le skozi pisarniško okno, temveč pred sončnim zahodom vsak dan uspem zlezt tudi na kakšen bližnji kucl in to dejstvo nato nesebično pospammam na vse FB strani prijateljev, ki takrat še pridno tičijo po pisarnah. Da prihranim pri računu za elektriko, saj zaradi zgodnjega vstajanja ob devetih zvečer dobesedno kolapsiram v posteljo. In nenazadnje tudi to, da sem našim čistilkam naklonila še za več tednov zmanjšanega obsega dela, saj vsakič, ko se prikažejo na našem hodniku ugotovijo, da tanovo čistilo za tapison očitno še vedno deluje.