Joj, ne morem verjet v kaj sem se spet spravila.
Spet bom en mesec spala v spalni vreči, se tuširala v kopalnicah, kjer se ti plastična zavesa (s kulturami, ki so jih razvite civilizacija nazadnje iztrebile že v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja) vsako popoldne prilepi na rit, podnevi me bo pral dež, ponoči me bodo grizle bolhe in celo poletje bom imela poflajštrane prste v japonkah, da se ne bo vidl, da sem nekje na sred poti izgubila kak noht ali dva (ali večino teh). 🙂
Pa vendar in hkrati – spet bo en mesec moja glava prazna kakršnihkoli skrbi, moje srce do vrha polno brezmejnega miru in ljubezni do vsega in vsakogar, predvsem pa do sebe, nasmeh širši od obraza in še kar nekaj časa po tem bom hodila po svetu s prepričanjem, da nobena stvar ni nemogoča.
En mesec dopusta odobren, karte bukirane in plačane, novi čevlji danes prvič stestirani, blog v preurejanju, jaz pa…whoaaaa… šit! 🙈 No regrets, just do it, a ne?! Najbolje da začnem pospešeno nabirat kondicijo, še prehitro bo tukaj april in jaz bom v Franciji pod Pireneji strmela v 1400m klanca pred seboj in si nato ure in ure mantrala, da sem povsem trčena. 🙂 Buen Camino No.3, draga Vanči.
Ne vem, zakaj se mi je nenadoma začelo kolcat po kakšnem all inclusive hotelu nekje na jugu Španije. 😃
