Whoa. Čisto sama sem odkrila odlično (in zgolj delno akrobatsko) vajo za raztezanje zadnjih mečnih mišic. 😁 Med hojo po strmem klancu (čim bolj strm – temboljše) se nasloniš na palice in se poskušaš s telesom kar najbolj približat k tlom, pri čemer morajo pete ves čas ostat na tleh. Topshit.  😎

No, ja. Hm. Če s tem pravzaprav ničesar ne raztezam, ampak zgolj ustvarjam odlične pogoje za zlomljen nos (če bi katera od palic popustila) naj prosim vseeno kdo razblini ta moj “še-malo-pa-bom-ready-za-svoj-camino-fizioterapevtski-salon”-mehurček. 🙈

Letošnji Camino je vsekakor v znamenju velikonočne prezasedenosti. Od overbukiranega hotela prvo noč, do albergov, ki so že tri dni vnaprej rezervirani do zadnjega mesta. Ljudje ves čas delijo svoje vojne štorije o tem, kako so spali na tleh v vaški telovadnici v Zubiriju ali kako jih je samostan v Roncesvallesu sredi nevihte odslovil in poslal naprej.

Če bi mene Roncesvalles pred enajstimi leti (prav tako sredi nevihte) poslal naprej, po tem ko sem ravno preplezala Pireneje, bi verjetno začela kar jokat. In potem bi res odkorakala – naravnost domov.

Letos se mi je prvič zgodilo, da sem že od devetih zjutraj korakala mimo albergov, ki so imeli drug za drugim razobešen napis “completo”. Zato sem po poldnevu, ko mi je vročina že pošteno kravžlala že tako skuštrane lase, v prvi senci preklicala vse alberge, ki so bili pred mano in spraševala, če imajo morda prosto posteljo. No, vsaj mislim, da sem to spraševala. Morda sem zgolj primerjala njihov alberg z gnezdom pošvedranega čevljekljuna. Mogoče je tudi to razlog, da sem posteljo dobila šele, ko sem priklicala hospitalera, ki je razumel moj špansko-italijansko-francoski esperanto in me odrešil s stavkom “maybe we should switch to English?”

Letošnja gneča meni osebno sicer ne leži in me spominja na poplavo romarjev tik pred Santiagom, ki se s svojimi snežno-belimi supergami zadnjih 100km pomešajo med  ostale. Ti ‘vikend-peregrini’ so po mojih izkušnjah precej drugačni od klasičnih; zatopljeni v deljenje svojih vtisov in zato veliko premalo pozorni drug na drugega.

Zato me skoraj ni presenetilo, ko sem v albergu v Obanosu srečala do konca izčrpano Korejko, ki je čisto potiho hlipala na pogradu. Ker ni znala besede v angleščini ali kateremkoli tujem jeziku (jaz pa ne besede korejsko), sem po dveh urah tipkanja v gugl-tranzlejt vendarle ugotovila, da je revca hodila dva dni in celo noč vmes (45 km!), ker so jo vsi albergi odslovili zaradi prezasedenosti, sama pa ni znala prositi za pomoč ali poklicati taksija. Po tem, ko sem ji s prvo pomočjo, ki jo trogam s sabo, uspešno razkužila in prelepila do krvi raztrgane žulje, me je vprašala, če bi šla z njo jest. In mi med kosilom napisala, da sem prva, ki si je vzela čas zanjo in da je to prvi obrok, ki ga je v družbi. Zdi se mi, da sem jo posvojila ‘med svoje ljudi’ right then and there.

Morda sem kdaj malce izgubljena v svojem svetu in gre marsikaj mimo mene, ampak če me je Camino kadarkoli kej naučil, me je poleg čuječnosti  tudi tega, da ljudi vedno vprašaš, če so v redu. In morda že samo s tem kdaj komu rešiš dan. No, seveda se mi je zdelo zelo fino tudi to, da me je korejska deklica vsakič, ko me je srečala med racanjem po sosednjem parku, vneto trepljala in zraven čebljala “gu-gr” (kar ji je gugltranzlejt povedal, da naj bi bla “good girl”). 😊

Včeraj sem se odločila, da naredim rahel de-tour in da obiščem Eunate cerkvico, ki sem jo pred leti zgrešila. V mojih mislih je bila to vedno prekrasna, osmerokotna cerkvica na samem med polji – in prav s takimi pričakovanji sem se podala tja. Žal je bilo moje fantazije, kako bom sama sedela na zidku pred cerkvico, konec v trenutku, ko sem zagledala ogromne avtobuse turistov parkiranih pred Eunate. Moj obisk Eunate je bil zato bolj podoben prebijanju skozi Cankarjev dom po koncertu Mrvice.

Danes spim v kraju z imenom Cirauqui. Če bom kadarkoli napisala kakšno pravljico, se bo ta zagotovo dogajala tukaj. 😊 Ozke, strme in zavite ulice, kamnite klopce in očarljive vzpenjavke, ki plezajo po kamnitih zidovih. Cirauqui je malo mestece, ki je moja prva asociacija, ko pomislim na Camino. In ko sem planirala letošnjo pot, sem vse splanirala okrog tega, da bom spet spala tukaj. V albergu na glavnem trgu pri vodnjaku in preglasni cerkvi. Naučila sem se celo kako hospitaleri po špansko povedat, da sem pri njej spala že pred enajstimi leti in da je to moj najljubši alberg od vseh na caminu. Česar nisem pričakovala je bilo to, da me bo na cilju pričakal fant, ki mi je povedal, da je moja najljubša hospitalera lani zaključila svojo zadnjo sezono in alberg predala naprej.

Ne bom razlagala, kako zelo sem se zaradi tega med tuširanjem razjokala, ker se verjetno že med vrsticami bere, da je ta zapis drugačne barve, kot so ostali. Včasih namreč pozabljam, da življenje ne obstane tam, kjer ga nekoč pustimo, da se knjiga ne zaključi samo zato, ker smo jo pri določenem poglavju nehali brati in da tudi najljubši spomini žal ne ostanejo za večno enaki – zamrznjeni nekje v času.