2000 kilometrov dolg roadtrip samo za to, da smo videli eno njivo cvetočega plevela

Ena redkih reči, pri katerih ne potrebujem praktično nobenega prepričevanja ali premišljevanja, so roadtripi. Tako da sem bila takoj za, ko se je začelo razpravljati, da bi šli pogledat Castelluccio in cvetoča polja okrog njega. Castelluccio je najvišje ležeče naselje v Apeninih, ki leži nad planoto v narodnem parku Monte Sibillini in ki ga je pred dvemi leti stresel uničujoč potres. Planota je znana po tem, da na njej gojijo lečo, ker pa zemlje prej ne posujejo s glifosati, poleg leče tam uspeva tudi plevel. Cvetoč plevel. In prav tega smo se namenili pogledat.

Roadtrip seveda ni pravi roadtrip, če na poti do cilja, ne pogledaš še kej drugega. Tako smo se spotoma ustavili v vasi, v kateri je pravkar potekalo zborovanje komarjev, obadov in drugih žuželk iz družine krvosesih dvokrilcev. Mende naj bi se tam Dante zaljubil v Beatrice in pričel pisati Božansko komedijo. Ko sedaj prebiram verze tega slovitega epa: »Tu skozi do trpečega greš mesta, tu skozi pot gre v večne bolečine, tu skozi k pogubljenim pelje cesta…«, ugotavljam, da je Dante pravzaprav zgolj opisoval prebijanje skozi roje teh “božanskih krvoločnih insektov”.

Naslednji postanek smo imeli v kraju Gubbio, kjer obstaja nek vodnjak, za katerega ti izdajo certifikat, da si zmešan, če okrog njega narediš tri kroge. Glede na to, da smo se malce pred tem vrnili s hriba, na katerega te odpelje neka zajla s pritrjenimi ptičjimi kletkami, se nam je pridobitev uradnega potrdila zdela nepotrebna. O tem, da sem zmešana, je dovoli očitno pričal že zeleni odtenek mojega obraza in vzorec ptičje kletke, ki je bil še nekaj dni vtetoviran v moje do konca prestrašene pesti.

Pot do Castelluccia je bila zaradi potresa, ki je uničil tudi hitro cesto in predore, precej zahtevna. Speljana je bila namreč skozi male vasi porušenih hiš in ovinkasta naselja montažnih kontejnerjev. Vse to je od mene zahtevalo ogromno koncentracije pri navigiranju in prebiranju obcestnih tabel, ki so kazale obvoze. Tudi zaradi tega smo z zobmi zaškrtali vsakič, ko je na tabli ob cesti spet nekaj pisalo, saj so obvozi našo pot do prenočišča podaljšali že za več ur. Ko sem ob eni od tabel bruhnila v smeh, so se ostali sopotniki začeli resno spraševati, če je morda tik pred ciljem napisano, da je pot zaprta, vendar sem jih v zadnjem hipu, preden bi obrnili, prijazno pomirila, da nas tokrat s table zgolj vljudno pozdravljajo prestižni črni tartufi, po katerih slovi ta del Umbrije.

Ko smo tretji dan vendarle dosegli ciljno planoto, sem bila povsem očarana. Petnajst kvadratnih kilometrov valovitih zelenih gričkov, na katerih so se sramežljivo prebujale in v soncu pretegovale različne cvetlice.  Glavni razcvet planote smo zaradi mrzle in deževne pomladi sicer nekoliko prehiteli, ampak nič za to, tudi brez tega je bilo čudovito. Sicer se pa čez dva tedna spet vrnem. Ko bo mende na polno cvetelo. Sej sem že na začetku napisala, da so roadtripi ena tistih redkih reči, pri katerih ne potrebujem nobenega premišljevanja. Tudi takrat ne, ko je njihov cilj znova ta malo večja njiva cvetočega plevela. Najlepšega cvetočega plevela na celem svetu, da ne bo pomote. Vrednega vsakega kilometra do tja.

Tik pred zaključkom poti smo še trikrat zavili skozi krožišče in se ustavili na kepici primorskega sladoleda. Ki pa bo v mojem spominu ostal predvsem kot »that awkward moment, ko se v slaščičarni pačiš otroku pri sosednji mizi, mu mahaš, pošiljaš poljubčke, s palci na glavi migljaš s prsti po zraku, skriješ obraz in nato narediš “aaaa-bu!”… kar natakar zmotno razume, da bi želela še nekaj naročit in pride z beležko vprašat, če bi rada še eno kepico.«

Nadaljevanje potopisa in two weeks time! Wiiiii… 🙂