Veliko zapisov iz leta 2008 je sicer ohranjenih in dolgo časa sem razmišljala, ali bi jih objavila ali raje ne. Če iskreno priznam, se ob pisarijah petindvajsetletnice sicer na trenutke nasmejim, se pa v njih pravzaprav ne najdem več. Sem pa danes mimogrede (in verjetno prvič od takrat, ko sem ga zapisala) prebrala svoj predgovor v knjigi o Caminu prijateljice Staše, ki je pravzaprav moj epilog, napisan leto dni po prvem caminu. In ugotovila, da se tudi danes, tik pred odhodom na tretji camino, sprašujem iste stvari, kot sem se jih že pred desetimi leti. A hodim na camino znova in znova zato, ker sem tam bližje sebi, takšna kot sem in kot želim biti, ali zato, da pobegnem od sebe, takšne kot tudi sem, a ne želim biti?

“Niti leto ni okoli, odkar sem se vrnila s Camina. Utrujena, prekleto utrujena, tudi malo ne ponosna. Jezna na vse, ki so me navdušili za to pot. Noge so me bolele tako, da še kak mesec nisem mogla stopiti nanje, ne da bi poleg zaklela in hojo sem zasovražila do te mere, da se sedaj še v dvesto metrov oddaljeno trgovino odpeljem z avtom.

Zadnji teden Camina je bil zame tako čustveno naporen, da je povsem prekril preostale čudovite dni, ki sem jih doživela tam. Zaprl me je v školjko, z nikomer se nisem želela pogovarjati o njem. Kdorkoli mi je samo omenil Camino, ga je prestrelil moj temni pogled izpod obrvi.

Pa vendar sem Staši pred nekaj dnevi poslala sporočilo, da se bom raztreščila na tisoč koščkov od same moči želje, da bi bila ponovno na Caminu. Ko življenje postane prenaporno, preveč zakomplicirano, pretežko za nosit na ramenih – takrat očitno potrebujem neskončna polja pšenice, dežne kaplje na obrazu in gojzerje na nogah. Ko je edina teža, ki te bremeni, teža nahrbnika in edina skrb, ki ti leži na duši, tista, na katerem pogradu boš spal zvečer.

Rada bi bila znova na poti, tisti blatni poti med zeleno pšenico in rdečim makom. Rada bi objela drevo, imela prašne čevlje, čutila svoje telo, imela bistre misli, pila vodo iz vodnjakov in odklopila ves svet.

Camino, moja mala iluzija, odmik od težav, beg pred sabo in svetom, dežela OZ, kjer so ceste tlakovane z zlatom, kjer strašila iščejo pamet, roboti srce in ta prestrašen blatni lev svoj izgubljeni pogum.

Me bo drugič naučil več, kot me je prvič? Bom naslednjič sposobna objeti tudi bolečino in jezo in ne zgolj neskončne svobode in sreče?”