Ne vem kdaj točno sem se že odločila, da bom šla vsak dan na Klobuk, ne glede na vreme. It might be fun mi je takrat en glas čivkal po glavi, no excuses, just do it! Zdele najbrž ta glasek skrušeno sedi nekje v kotu in ugotavlja, da je bil sadly mistaken.
Že vse od jutra, ko sem zagledala skozi okno ogromne snežinke, sem z navdušenjem (za katerega lahko krivim le svoje primorsko poreklo) čakala na današnji Klobuk. Ura je bila okrog treh popoldne, ko sem končno zaključila z delom in tako odločno napisala še zadnji stavek, da je tipka »K« skoraj odletela iz tipkovnice in pristala v bližnjem lončku porove juhe.
Med zavezovanjem čevljev so se mi po mislih podili prizori idilične bele pokrajine nedotaknjenega snega, pravljično bele krošnje dreves in občasne sledi srnic po poti, v ozadju pa je igrala tiha melodija spečega gozda. Hm. Ja. In theory. Vse romantike je bilo konec že v prvi minuti, ko sem z nogami rila skozi mešanico plundre, listja in blata in so me pravljično bele krošnje dreves dobesedno obmetavale s snegom.
Približno na sredini poti se je nekje v ozadju začel prebujati res droben glasek, ki me je spraševal, če sem morda premislila, kako bova prišla po klancu navzdol, vendar sem ga očitno nekje med lovljenjem ravnotežja in ignoriranjem kljuvajočega kolena uspešno preslišala. Naj mu prosim nekdo za naslednjič priskrbi kakšne činele! Razgled z vrha je bil res krasen, ampak tudi približno ni odtehtal medicinsko vprašljive doze adrenalina, ki je sledila v nadaljevanju.
Če ponavadi za pot do vrha in nazaj potrebujem kakšno urco, je tokrat samo hoja s Klobuka trajala toliko časa. No, pravzaprav bi današnjemu spustu težko zares rekli hoja. Glede na to, da so kot športno disciplino potrdili curling, ki izgleda kot nekakšno hitrostno pometanje ledu, sem prepričana, da bi tudi tole moje podrsavanje čevljev po klancu navzdol in mahanje s palicami po zraku, z nekaj pravili lahko patentirali kot novo športno disciplino. Neko mešanico med umetnostnim drsanjem, smukom in shizofrenim dirigiranjem.
No, vsaj na tleh nisem pristala. Sem pa dvakrat hvaležno pristala v objemu bližnjega drevesa. Anyway, jutri grem seveda spet. Anyone want to join?
